ŠKOFLJICA .INFO

Naše delo 1942 dr. France Cigan Padli v vojni Razmere 1941-42

dr. France Cigan

duhovnik - glasbenik - vzgojitelj

Dr. Franc Cigan se je rodil 18. septembra 1908 i Žižkih v Prekmurju, kjer do leta 1919 obiskoval ljudsko šolo. Zadnji razred pa je zaključil v Ljubljani. Vstopil je v salezijansko gimnazijo v Veržeju, jo nadaljeval v Ljubljani in leta 1929 maturiral na klasični gimnaziji v Mariboru. Nato je študiral teologijo in bil leta 1935 posvečen v duhovnika. Leto pred posvečenjem je pol leta služil vojaški rok v Srbiji v Nišu. Nadaljeval je z doktoratom, ki ga je zaključil leta 1946 v Padovi. Pred vojno je bil vzgojitelj, učitelj in zborovodja na Rakovniku in na Radni, med vojno pa v Lisičjem.

V začetku vojne je skupaj z Lojzetom Luskarjem odšel v Srbijo in z kolesom premeril ogromne razdalje, da bi pomagal izseljencem, ki so jih iz Štajerske in Gorenjske izselili Nemci. Novembra 1941 je prišel na grad Lisičje. Z mladimi bogoslovci je v letu 1942 organiziral pomoč po kmetijah po Škofljici, ki so ostale brez moških, ki so jih na Rab internirali italijanski okupatorji. V temu letu je izšlo glasilo Naše delo, ki opisuje tedanji čas in razmere na Škofljici.
Ob kapitulaciji Italije so ga partizani internirali najprej v Stično in nato v Pleterje. Potem pa so mu dovolili, da se je še z enim sobratom vrnil in oskrboval polovico šmarske župnije. Konec oktobra so ga partizani ponovno zaprli, ker ni želel sodelovati v prepričevanju vaške straže iz Rudnika, da naj se priključi partizanom. Po dveh dneh zasliševanja so ga izpustili. Po zasedbi Nemcev se je vrnil na grad Lisičje. Kot je zapisal v svojem življenjepisu, ki ga je moral leta 1960 posredovati Ozni, da je lahko prišel na zdravljenje v Ljubljano, so pred novim letom 1944 grad zasedli domobranci.

Takoj po začetku leta 1944 so ga neke noči zbudili domobranci, da naj bi šel spovedat na smrt obsojene ženske, ki so sodelovale s partizani. Nekaj jih je skupaj z predstojnikom Pavlom res spovedal, ker so ga prosile. Posredoval je pri poveljniku naj jih ne ubijejo, vendar ga je poveljnik ostro zavrnil in odslovil. Februarja 1944 so ga ob opisanih nemogočih razmerah za dokončanje doktorske dizertacije predstojniki premestili v Gorico v italijanski salezijanski zavod, da bi v primeru, če bi prešla Gorica pod Jugoslavijo slovenski salezijanci prevzeli zavod v svoje roke. Ker so govorili Slovensko je prišlo z Italjani do spora in zato se je skupaj z dvema sobratoma avgusta 1944 vrnil v Ljubljano, kjer dokončeval dizertacijo.

Leta 1945 se je ob koncu vojne umaknil na Koroško, ker ga je nekaj znancev opozorilo, da je radio Beograd ob obletnici streljanja poročal, da je nek duhovnik sodeloval pri poboju žensk v Lisičjem, da se le ta ni potegnil za njihovo rešitev in da ga bo roka pravice že našla.

Od leta 1945 je živel na Koroškem. Do leta 1949 se je posvetil študiju glasbe, nato je do leta 1957 upravljal župnijo Kamen v Podjuni, kjer ustanovil godbo na pihala in vodil orglarsko šolo. Leta 1957 je postal profesorglasbe na Slovenski gimanziji v Celovcu in kasneje tudi vodja mohorjevega fantovskega doma v Celovcu. Leta 1960 je ustanovil mešani pevski zbor "Jakob Petelin Galus" . Ves čas je zbiral, harmoniziral in urejal Koroške narodne pesmi, ki je danes pojejo številni zbori tudi po Sloveniji. Nato je zbolel za rakom in umrl 23. februarja v Ljubljani. Pokopan je na ljubljanskih Žalah.

Podrobnosti o njegovem življenju in delu lahko preberete v knjigi France Cigan, ki jo je izdala Krščanska kulturna zveza v Celovcu.