Zakramenti so najvišji izraz živega, osebnega in ljubečega odnosa med Bogom in vernikom sredi občestva. V zakramentalnem obhajanju Sveti Duh daje življenje oznanjeni Božji besedi, da bi jo sprejeli in po njej živeli. Isti Duh s svojo močjo preoblikovanja ponavzočuje in aktualizira Kristusovo odrešenjsko delo ter stori, da je dar skupnosti Cerkve rodoviten. Dogaja se podobno kot učencema na poti v Emavs, ki jima je šele lomljenje kruha odprlo oči vere, da sta povezala razlago Svetega pisma, velikonočne dogodke in svojo življenjsko usmeritev. Tako se je Jeruzalem zanju spremenil iz "kraja smrti" v "kraj življenja". V obhajanju zakramentov poveličani Kristus z osebnim "dotikom" ozdravlja, posvečuje, hrani in daje skrivnostno vnaprej okušati večno življenje.
Zakrament krsta
Sveti krst je temelj celotnega krščanskega življenja, velika vrata k življenju v Duhu in vrata, ki odprejo dostop k drugim zakramentom. Pri krstu postanemo Božji otroci, se osvobodimo izvirnega greha in vseh osebnih grehov, postanemo svetišče Svetega Duha in deležni trojne Kristusove službe; včlenimo se v Cerkev in postanemo deležni njenega poslanstva. Prejem krsta - ali vsaj želja po njem - je za zveličanje potreben.
Zakrament birme
Zakrament birme tiste, ki so krščeni, "popolneje zveže s Cerkvijo, jih obogati s posebno močjo Svetega Duha in jim tako nalaga strožjo dolžnost, da kot resnične Kristusove priče hkrati z besedo in dejanjem razširjajo in branijo vero".
Zakrament evharistije
To je najsvetejši zakrament, spomin Gospodove smrti in vstajenja, vir krščanskega življenja ter srce Cerkve. V njej je navzoč sam Kristus, ki se za nas daruje in je naša duhovna hrana. Cerkev po njej trajno živi in raste ter napreduje v edinosti. Evharistija je trajni zakrament, ki spremlja in zaznamuje kristjana na celotni življenjski poti od otroštva do poslednje ure. Jezus je evharistijo napovedoval že s čudežnimi pomnožitvami, prvič pa jo je skupaj z učenci obhajal pri zadnji večerji. Zato ima vsako obhajanje svete daritve velikonočni značaj.
Zakrament pokore in sprave
Življenje Božjega otroka, ki smo ga prejeli pri svetem krstu, more z grehom oslabeti in biti celo uničeno. Greh je predvsem zavrnitev Boga, njegove ljubezni in svetosti, ki obenem prizadene škodo Cerkvi. Božje odpuščanje vključuje tudi spravo s Cerkvijo. Kdor greši, rani tudi lastno dostojanstvo človeka, poklicanega k božjemu otroštvu. Odpuščanje grehov, storjenih po krstu, se podeljuje z zakramentom spreobrnjenja, spovedi, pokore ali sprave.
Bolniško maziljenje
Cerkvi je pri skrbi za bolnike vzor Jezus Kristus v svojem odnosu do bolnikov tistega časa, ko je z besedo in dejanjem ozdravljal njihovo telo in dušo. Jezus je za ozdravljenje velikokrat izrecno pričakoval vero bolnikov, zato jo danes pričakuje tudi Cerkev. Jezus ni prišel, da trpljenje odpravi, ampak mu je s sprejetjem trpljenja na križu dal nov zveličavni smisel in pomen, zato hoče s posredovanjem te resnice in zakramenta človekovo trpljenje osmisliti tudi Cerkev.
Zakrament svetega reda (mašniškega posvečenja)
Kristus je veliki in večni duhovnik, od katerega prihaja vsako duhovništvo, tako skupno duhovništvo kot od njega bistveno različno službeno duhovništvo. Prav zato je on najtrdnejša vez med duhovniki in laiki, saj so vsi, čeprav na različen način, deležni poslanstva Kristusa duhovnika, preroka in kralja. Skupno in službeno duhovništvo sta zato naravnana drug na drugega.
Sveti red je zakrament, ki podeljuje apostolsko službo, kakor jo je Kristus izročil svojim apostolom. S posvečenjem ali z ordinacijo je kristjan, ki ga je po Cerkvi Kristus poklical, da hodi za njim, vključen v sveti red, kar označuje tako izvolitev, zaznamovanje, pooblastitev kot tudi izlitje posebnega daru Svetega Duha.
Zakrament svetega zakona
Z zakonsko zvezo se mož in žena s svobodno in nepreklicno privolitvijo drug drugemu izročita in drug drugega sprejmeta. Tako ustanovita dosmrtno globoko skupnost življenja in ljubezni. Po svoji naravi je zakonska zveza naravnana na blagor zakoncev in roditev ter vzgojo otrok. Zakonsko zvezo med krščenimi je Kristus povzdignil v dostojanstvo zakramenta. Ta zakrament izpopolni človeško ljubezen zakoncev, utrjuje njuno nerazvezljivo enoto in jima daje milost, da se ljubita z ljubeznijo, s katero je Kristus ljubil svojo Cerkev. Tako lahko dobro izpolnjujeta svojo nalogo v zakonu in družini in si med seboj pomagata k svetosti.
