Na ta dan smo se zbrali eno uro prej kot ponavadi, in sicer že ob 8.00. Kot vsako jutro smo zapeli in odplesali himno, ter se odpravili na težko pričakovani izlet. Odpravili smo se proti Kranjski Gori, v Kekčevo deželo. Vožnjo z avtobusom smo si krajšali s petjem, malo smo klepetali, nekateri so še malo zaspali in že smo prišli na dogovorjeno mesto.
Tam nas je pričakal vodič Darko, ki nas je napotil na Bédanc Bus. Z navdušenjem smo se posedli in poslušali njegove pripovedi. Kot je povedal do Kekčeve dežele vodi skrivna pot, zato smo morali del poti mižati, ker pa je cesta polna lukenj, smo se morali celo pot trdno držati. Takoj ko smo prispeli do cilja smo po Kekčevi deželi odšli peš. Kaj kmalu smo v daljavi zagledali Bedanca, ki nam je takoj povedal, da išče kuharico. Ker nobena izmed deklet ni hotela ostati pri njem, da pa ne bi katere odpeljal, smo ga z glasnim skovikanjem prestrašili in hitro odšli naprej. Med potjo do njegove koče smo ob poti opazili ogromno pasti, ki jih je ta nepridiprav nastavil. V Bedančevi koči smo rešili Tinkaro, ki je bila zaprta v kletki, in z njo nadaljevali pot do Kosobrina. Na poti do tja, smo srečali še Kekca, ki je z nami nadaljeval pot. Kosobrin nas je z veseljem sprejel in razkazal kočo, iz njegove koče smo se spustili kar po toboganu. Pot smo nadaljevali do pastirske koče, do katere smo morali skozi skrivni rov. V pastirsko kočo so najprej odšli otroci, ki jim je Kosobrin zaupal skrivnost, animatorji smo ostali zunaj saj njihove skrivnosti nismo smeli izvedeti. Naslednja postaja, koča tete Pehte. Pehta nas je pričakala z velikim nasmehom na obrazu, postregla nam je z odličnim čajem in pecivom. V Pehtino kočo smo najprej odšli odrasli, kjer nam je pokazala svoje »zdravilne kapljice«, potem pa je kočo razkazala tudi otrokom.
Po bljižnici, ki nam jo je pokazala teta Pehta smo odšli proti Bedanc avtobusu, ki nas je odpeljal nazaj k našemu avtobusu. V dar smo dobili lesene obeske s Kekčevo podobo.
Kot se za Oratorij spodobi smo imeli tudi sveto mašo, med katero smo se Bogu zahvalili za ta lep dan, ki smo ga preživeli. Po koncu maše smo se odpravili proti avtobusu in počasi krenili proti domu.
Na Škofljico smo se vrnili polni novih vtisov, ki nam bodo v spominu ostali še nekaj časa.
