PASTIRJI – božična devetdnevnica

Pastirji so bili pogumni možje. Imeli so nevarno in odgovorno nalogo – braniti čredo pred zvermi in tatovi. Od njih sta bila odvisna življenje in zdravje črede. Ko so se s čredo selili z enega pašnika na drugega, so pogosto nosili mlada jagnjeta, ki niso mogla držati koraka s čredo. Izgubljene so iskali in ranjene zdravili. živeli so v naravi, pod milim nebom. In bili so prvi, ki so lahko videli novorojeno dete, Jezusa. Prvi so se mu lahko poklonili in bili priča dogodkom na sveti večer. Pozneje so navdušeno opisovali, kaj se je tiste noči zgodilo.

»Zakurili smo ognje. Dogovorili smo se, kdaj bo kdo počival in kdaj bo kdo bedel nad čredo. Nikoli nismo smeli zaspati vsi. Pod okriljem noči se v bližino naše črede rade priplazijo zveri. Zato moramo biti vedno čuječi. Bila je topla noč in nihče ni mogel zaspati. Spanec enostavno ni hotel na oči. Zdelo se nam je, kot bi nekaj pričakovali. Kot bi živeli v pričakovanju veličastnega dogodka, ki naj bi se zgodil to noč. Nismo vedeli, kaj naj bi to bilo. Navadno smo se glasno pogovarjali, šalili in smejali. Tokrat je bilo drugače. Veselo vznemirjenje je bilo v zraku. V tišini smo povečerjali in se polglasno pogovarjali med seboj. Živali so bile tiho in videti je bilo, kot bi prisluškovale v temo. Nenadoma so se oglasili naši psi. Niso se besno zagnali v noč, da bi pregnali vsiljivca. Le nekajkrat so polglasno zalajali in gledali proti Betlehemu. Kazalo je, da nekdo iz mesta prihaja proti nam. Je mogoče gospodar črede? Končno smo tudi mi najprej zaslišali korake, potem pa še videli, da nekdo prihaja. Ni bil naš gospodar. Videli smo osla in na njem mlado ženo. Pred oslom pa je stopal mož, ki je šel naravnost proti naši votlini. Le kdo je to? Spogledali smo se in jima stopili naproti. Bila sta popotnika, to je bilo očitno. Dejala sta, da ju je naš gospodar poslal k nam, v votlino, ker v mestu ni primernega kraja, kjer bi lahko prenočila. In žena je pričakovala otroka.

Povabili smo ju v votlino. Prižgali smo leščerbo, da je bilo notri svetlo. Hitro sem jim pripravil ležišče na senu. Žena je bila zelo utrujena in je komaj čakala, da je lahko legla. Ko smo videli, da sta se namestila, smo moški odšli iz votline in prepustili našim ženam, da so poskrbele za utrujena popotnika. Pripravile so vodo za kopanje in sveže blago. Ko je na svet privekal majhen deček, nas je zajelo nepopisno veselje. Nismo mogli stati na nogah. Pokleknili smo in se mu priklonili. Pridružili so se nam tudi pastirji z oddaljenih pašnikov. Obiskal jih je angel in jim povedal, da se je v naši votlini rodil Jezus, odrešenik sveta. Blagoslovljena je bila ta noč. Nihče ni zatisnil očesa in nihče ni bil utrujen.«

Naloga: Obišči kakšnega bolnega ali starega sorodnika.