Oznanila župnije Škofljica, 24.11.2019

 

BOG  SE  RAZODEVA

Mnogim je znana čudovita slika svetovno znanega slikarja Rembranda – »Oče z izgubljenim sinom«. Starejši sin samo opazuje, kaj se dogaja v njegovem srcu, ko gleda svojega brata. Kako bo odgovoril ko bo povabljen naj se udeleži gostije.

V očetovem srcu ni nobenega dvoma. Njegovo srce gre za obema sinoma, oba ljubi, upa da bo oba sinova videl ob isti mizi; rad bi , da bi oba to spoznala; kakor smo že različni, spadamo v isto hišo in smo otroci istega Očeta.

Če pustim, da to vame prodre, spoznam, kako zgodba poudarja, da se nisem jaz odločil za Boga, marveč se je najprej Bog odločil zame. Ne izbiramo Boga mi, marveč Bog izbira nas. Od vekomaj smo zapisani na njegove dlani. Preden se nas dotakne kakšno človeško bitje, nas je v »temi Bog oblikoval, Bog nas je stkal v telesu naše matere. Bog nas ljubi, preden nam more kakšen človek izkazati ljubezen. Ljubi nas s prvo ljubeznijo, rad bi, da bi bili njegovi ljubljeni otroci, da bi ljubili, kakor ljubi On.

Večino časa sem s v svojem življenju bojeval, za to, da bi našel Boga, Boga spoznal, Boga ljubil. Po svojih močeh sem skušal upoštevati navodila duhovnega življenja – nenehoma molil, mnogim skušnjavam se izognil, bežal pred raztresenostjo in izgubljenostjo. Mnogokrat sem odpovedal, toda vedno znova sem poskušal, četudi sem bil blizu obupa. Sedaj se vprašam: ali se zavedam ,kako me je ves ta čas Bog iskal, me spoznaval in me ljubil. Ni vprašanje: »Kako lahko najdem Boga?«, marveč: »Kako pustim, da me najde On?« Ni vprašanje: »Kako Boga spoznam?« marveč: »Kako pustim, da me Bog spozna?« in nazadnje ni vprašanje »Kako lahko ljubim Boga?«, marveč; »kako pustim, da me Bog ljubi?«

Tu je središče mojega duhovnega boja. To je boj proti temu, da bi sebe odklanjal, sebe zaničeval in se ne mogel prenašati. To je zelo resen boj, ker svet lin zli duhovi so se zakleli, da me imajo za človeka brez  vrednosti, brez koristi

brez pomena. Mnoge veje gospodarstva, usmerjene v potrošnjo, živijo od tega, da občutek majhnega spoštovanja potrošnikov izkoristijo in z materialnimi sredstvi ustvarjajo duhovna pričakovanja .Dokler bom »majhen« in se bom »malo cenil, me bodo lahko zavajali, da bom kupoval stvari, šel na ustanove in mesta, kjer obljubljajo korenito spremembo v spoštovanju samega sebe, čeprav nikakor niso  zmožni storiti kaj takega. Čimbolj se bom pustil speljevati in zapeljevati, temveč bom imel vsakič razlogov, da se devam v nič in nase gledam kot na nezaželeno dete.

                                                                   /po Henriju Nouwenu/

SVETI  NA  SLOVENSKEM

Sv. Nazarij  (6. stol.)

To domovino ohranjaj in vodi, sveti Nazarij, ki veljaš za očeta in varuha Justinovega mesta – je napisano na marmornatem sarkofagu, zavetniku Kopra. Poselitev tega kraja sega v čas rimske republike , Oskrbovalna vojaška postaja za Kras. Mesto je služilo tudi za obrambo pred Longobardi in Avari.. Nazarij je bil tudi milanski škof, Umrl je za časa cesarja Dioklecijana. Legenda, ki govori o Nazariju naj bi se nanašala na prvega Koperskega škofa Janeza //756/, ki pa naj bi prejel relikvije sv. Nazarija , mučenca iz Milana. Nazarij naj bi se rodil okli leta 470 v kraju Elpidum (danes Boršt pri Kopru). V škofa naj bi ga posvetil papež Janez  /523 – 526). Zaradi svoje velike dobrote je bil škof  zelo priljubljen. Škofijo je vodi vse do smrti.  Njegov grob je potonil v pozabo. Po naključju so našli njegov grob,  po sanjah koperskega meščana Peregrina. Ob svetnikovem skeletu so našli še ploščico z napisom: »škof Nazarij je odšel Gospodu 13. dne julijskih kalend. Ob grobu so nekateri bili ozdravljeni bolezni. To pa je v ljudeh vzbudilo veliko zaupanje v priprošnjo Nazarija. Nič se niso spraševali ali je to milanski ali koperski Nazarij. Relikvije so pričevale, da je šlo za svetnika. Njegov god obhajamo 19 junijua. Leta 1380 so mesto Koper napadli vojaki Genove in so odnesli tudi relikvije sv. Nazarija. Da so relikvije vrnili je dosegel koperski škof Pilca de Marinija leta 1422. Vrnili so jih v kopersko stolnico. Ko so leta 1969 odprli sarkofag, so v njem poleg Nazarija so našli tudi zlat prstan z napisom  Papeža Pavla I  (1464 – 1471). Kako je prstan prišel v sarkofag ni znano.

Verni ljudje so se mu v težavah priporočali in so bili uslišani.

Dobrota iz vsakega srca – teden Karitas-a 25.11. – 1.12. 2019

Pot dobrote se začne z odločitvijo za dobro, za pošteno in odgovorno življenje zase in za druge. To je poslanstvo. Pomeni, da se trudim svoj čas in talente posvečati svojemu poslanstvu. Ob tem pa sprejemam tudi svojo majhnost in nepopolnost ter stokrat dnevno ponovimo s sv. Pavlom: »Vse premorem v Njem, ki mi daje moč.« (Flp 4,14). Vsak dan bomo pri sv. maši prisluhnili kratkemu nagovoru, izrekli tudi posebne prošnje, v sredo pa spremljajmo program na  TV – Slovenija ob 20 uri. Priporočam. Še vedno sta v pisarni na razpolago 2 karti za koncert Klic Dobrote v dvorani Golovec v Celju, ob 20 uri.

Slomškovo bralno priznanje

Veseli in hvaležni smo za mnoge župnije, ki že dve desetletji ostajate zveste zakladnici modrosti vseh knjig iz Slomškovega bralnega koša.  Pa tudi tistim, ki ste še nekoliko negotovi, kako med bralce, kako se navdušiti za branje. Branje knjig ki vodijo iz življenja K Življenju. Sedaj lahko rečemo – Le pogumno naprej. Naj bo beseda res naših misli obraz – kot nas spodbuja letošnje geslo. V bralno skupnost vabimo tudi starejše. Bralni seznam je objavljen na strani SKU.

Vse bralce , ki že več let berejo  in tudi tiste, ki bi radi postali pridni bralci, vabimo na prvo letošnje srečanje, ki bo v soboto 30.11. novembra ob 9 uri v pevski sobi. Da bo druženje prijetnejše, bomo tudi kaj lepega ustvarili. Povabljeni predšolski in šolski otroci.

Sv. Miklavž – v nedeljo 8. decembra, bo v našo župnijo prišel sv. Miklavž. Veseli ga bomo sprejeli po sv. maši ob 10 uri. Najprej bodo mladi veroučenci pripravili krajši recital, da ga bomo lepše sprejeli,

Vsi otroci prisrčno vabljeni v župnijski dvorano. Pomagal bo tudi otroški pevski zbor, da ga skupaj pozdravimo, preden se za letos dokončno poslovi.

Adventni čas – priprava na nov Kristusov prihod

Naredili bomo adventne venčke in si tako za nekaj časa spremenili podobo našega doma. Naj nam ne bo samo a okras temveč tudi za dvig našega upanja.. Adventni venec s štirimi svečami pomeni štiri adventne nedelje; krog in zelena barva upanja in krog ponazarja večnost ter neprekinjeno božjo ljubezen do vsakega izmed nas. To znamenje je odličen dokaz, da se nahajamo v novem obdobju cerkvenega leta. Pred nami so nove priložnosti in novo cerkveno leto, nova pričakovanja…

Skušajmo skupaj ustvarjati tudi po naših domovih ta bogati čas pričakovanja. Naj nas ne prevzamejo reklamni napisi močnih efektov, da se nam bliža konec letošnjega leta, temveč da hrepenimo po resnični svobodi, miru, resničnem življenju ne pa po življenju različnih umetnih dodatkov – še, še in še in kaj bo za tem?

Venčke bomo blagoslovili prihodnjo nedeljo za cerkev in za naše domove.

Cerkev čistijo Blato in Drenik – dogovorite se!

CLOSE
CLOSE