Oznanila župnije Škofljica, 13.9.2020

 

ČLOVEK  DELEŽEN  USMILJENJA

Bistvo vere je v usmiljenju. Zelo reven otrok je pred vrstniki priznaval svojo vero. Vrstniki so se mu posmehovali: »Ali nebi mogel tvoj Bog bolje skrbeti zate?« In otrok je odgovoril: »Mislim, da je to Bog ljudem naročil in ga ne poslušajo.«

Tudi drug primer govori o vernem človeku, ki so se mu posmehovali: »Čemu koristi tvoja vera, saj so v svetu vojne, ločitve in lakota?« In verni človek je odgovoril: »Čemu koristi milo, ko pa je na svetu toliko umazanih otrok? Tako kot za milo velja za vero, če je ne uporabljamo je nekoristna.

Preprosta življenjska primera pokažeta, kako vera brez prave uporabe v življenju nima prav nobenega življenjskega učinka. Vera najprej pomeni priznanje Boga in njegov odnos do nas, ki je usmiljen. Besedno priznanje Boga pa naj bi vodilo v prejemanje in dajanje. Če vero pri sv. maši izpovedujemo, ne da bi kaj prejemali ali podeljevali, bo tudi navzočnost pri sv. maši izgubila smisel. Vera bi se tako zmanjšala, da je ne bi bilo dovolj, da bi iz nje živeli. Potem tudi obljuba o deležnosti pri Kristusovem vstajenju in večnem  življenju za posameznika ne more več vzdržati

Stvarjenje in delitev sreče s človekom je mogočno dejanje Boga zunaj sebe. To dejanje navzven  je dejanje ljubezni, ki je usmiljena. Usmiljena ljubezen je ljubezen, ki se podarja drugemu zastonjsko, brezpogojno.

Pri veroizpovedi povemo, kaj je Bog storil za nas s stvarjenjem, kako nas sedaj sprejema v občestvo Cerkve in kako nam obljublja vstajenje in večno življenje. V sedanjem času smo poklicani, da sprejemamo  predvsem delo sv. Duha, da se vključujemo v občestvo Cerkve, to je skupnost z Bogom in ljudmi, da sprejemamo odpuščanje  grehov in upamo na večno življenje. V srcu vsega duhovnega življenja verujočega je odpuščanje grehov pri sv. spovedi in pri molitvi. To je sposobnost krščenca in temelji na veri. Ker verujemo, da je Bog usmiljen, ga prosimo odpuščanja grehov, pravzaprav so vse molitve in vsi zakramenti in vse življenje vere naravnani k odpuščanju grehov. V življenju vere premagujemo našo oddaljenost od Boga. Pomembno je, da se naučimo prejemati ljubezen od Boga.

Mlad človek je prišel na pogovor k duhovniku. Povedal je, da se sprošča v ponočevanju, na zabavah ob pijančevanju. V pogovoru sta ugotovila, da se ni naučil sprejemati ljubezni od Boga. Ni se naučil prav moliti in pogovarjati se z Bogom. Zato ga premami skušnjava. Če hočemo živeti v zmernosti brez grešnega uživaštva, se moramo naučiti sprejemati Božjo ljubezen, da jo doživljamo.

Usmiljenje od Boga prejemamo tako, da ga tudi podeljujemo: »Kako bo človek, ki do sebi enakega nima usmiljenja za svoje grehe prosil odpuščanja. To sprašuje Sirah v prvem berilu. Če drugega, ki je meni enak, nimam za vrednega, da se ga Bog usmili, zakaj bi potem to upal zase. Božja postava nas zavezuje, da smo usmiljeni, da je treba nenehno odpuščati. Če ne bomo usmiljeni, usmiljenja ne bomo deležni. Danes veliko ljudi potrebuje  osvoboditev od greha, od zla in slabega, celo od vpliva hudobnega duha, prav zaradi neodpuščanja bližnjemu. To drži človeka v potrtosti in tako lahko tudi kmalu podleže odvisnosti. Odpuščanje lahko prejmemo samo v moči ljubezni Jezusa Kristusa.. V ljubezni ni štetja. Je le neskončna hvaležnost nad tem, da imamo nekoga, ki rešuje iz jame.

SVETI  NA  SLOVENSKEM

Blažene drinske mučenke /15.12.1941/

Križev pot sester

 

Stanje na Palah je opisala sestra Jula 16. oktobra 1941 svoji rodni sestri Hrvatović. Časi so težki in zlo narašča vsak dan. Tukaj smo kot na fronti. Okrog nas neprestano poka, podnevi in ponoči. Doživljamo najrazličnejše strahove. Veliko hudega se dogaja. Okrog nas požigajo in rušijo, kradejo in ropajo, ljudje postajajo čedalje bolj divji, hujši od zveri. Mi smo hvala Bogu živi in zdravi. Čakamo kaj nam bo Bog še poslal. Me ne moremo nikamor. Naj nam Bog nakloni  srečno0 in lepo smrt, drugega ne potrebujemo. Železnico stalno kvarijo lopovi.

Kako je pa pri vas? Verjetno boljše kot tu. Pri vas ni toliko različnih ver in narodnosti. Ne morete se predstavljati kako je tu.. Bil bi božji čudež, če pridemo iz tega zla. V božjih rokah smo. Če je za rešitev naše duše bolje, da živimo, nas bo Bog rešil iz rok sovražnikov, če pa ne, nas bo vzel k sebi.

Na dan napada na samostan 11. decembra 1941 je sestra Jula pisala v Zagreb s. Frančiški Dusiš: …Oh, ta krvava Bosna, nikoli ni v njej miru. Pomagajte nam moliti in se žrtvovati, da to zlo končno izgine in se preselimo v lepše življenje. Prosile so sestre za dovoljenje, da bi odšle v Sarajevo, pa so jih dohodki prehiteli. Četniški napad na Pale so sestre odpeljali kar v copatah. To je prvi opisal izgnani duhovnik Franc Ksaver Meško leta 1959 v svojih spominih v poglavju  »V četniškem ujetništvu«. Pričevanja o trpljenju sester iz Pal je pozneje opisal tudi Ante Baković. V noči 11. decembra je na Palah zapadlo velika količina snega. V jutru so  sestro na poti četniki vprašali sestro Fabijan, če so v vasi ustaši. Ustrašila se jih je in nato bežala, za njo so streljali, jo niso zadeli. Pri vhodu v samostan se je zgrudila , a ne od strela. Potem se je pričelo mučno premikanje za mnoge, čez drn in strn v nove kraje, ki jih niso poznali. Po štirih urah mučne hoje , v mrazu in zimi – snegu so se ustavili v neki muslimanski vasi in v zapuščeni hiši prespali. Eno sestro, ki ni mogla nadaljevati poti so jo samo zapustili v hiši.

NCNG  +  Stanislav Pečjak

Duše pravičnih so v božji roki, trpljenje jih ne zadene, lahko beremo v knjigi Modrosti – toda ali je to res. Vsaj tako se nam lahko zazdi, dokler smo ujeti v zunanji videz, telesno dogajanje, površje stvari. V resnici pa nam je Bog že pred našim štetjem razodel, da je človek deležen božje neminljivosti. Ob smrti so darovali za sv. maše in za potrebe cerkve: Sin Silvester z družino, hči Majda z družino, hči Tanja z družino, Alojzij Marolt z družino, Minka in Janez Goršič, družina Henigman, Peter in Karmen Tomažič, Franc Anžič z družino, Alojzij Goršič z družino, Ani Menard z družino, družina Alojzija in Roberta Zupančič, Tone in Marija Zupančič, družina Jeršin, družina Nose, Pevci zbora sv. Cirila in Metoda – Škofljica, sošolki Barbara in Helena Kutnar, družina Okoren, Ana in Anton Trtnik, Helena in Sandi Novak z družino, člani Karitasa, Mile in Majda Hafner, Marija Krampelj, družina Kovačič – Ravenska pot, Perne Joži z družino – Pod Strahom, Jože Jurkovič z družino, družina Hočevar, družina Pirnat, Peter Repar z družino, družina Pernovšek, družina Brodnik iz Kompolj, Marjan Prijatelj z družino in Nada Prijatelj z družino.

Smrt osvobodi vsakega človeka za popolno življenje v Bogu.

Veroučenci drugega razreda

A – skupina – ob 17 uri – Ambrož  Kraškovic, Čarna Višnjić Škrabec, Ines Mehlin, Jaka Krambergar, Lucija Strgar, Luka Krambergar, Natalija Grčar, Nejc Hafner, Patrik Marić, Sofia Skubic, Val Dolinšek, Zoja Vesel – prvi in tretji teden

B – skupina – Eva Šilc, Luka Mustar, Maj Jurjavčič, Pika Nograšek, Teja Knez, Tilen Marucelj, Tim Jurjavčič, Tim Nograšek, Tinkara Kavčič, Tjaša Zajc, Vita Logar, Žan Škibin – drugi in četrti teden.