Oznanila župnije Škofljica, 28.2.2021

P O T   V E R E

Zakorakali smo v postni čas. Čas zdravljenja naših odnosov z Bogom in občestvom. Zato je prav, da se po desetih dneh vprašamo, kakšen cilj smo si postavili v letošnjem postnem času. Čemu služijo naše odpovedi, premagovanja in  prizadevanja. Smo si izbrali takšna postna dela, ki nam bodo pomagala okrepiti predvsem telesno zdravje. Ali pa nam bodo pomagala, da bomo v svojem življenju dali več prostora Bogu in njegovim načrtom. Zgled nam je očak Abraham, o katerem smo brali v prvem berilu današnje druge postne nedelje.

Kako naj oblikujemo letošnji postni čas, kako naj se pripravimo na praznovanje velike noči, da se ne bo vse vrtelo le okrog pirhov in pršuta? Post nas vabi  k poglobljenemu duhovnemu življenju. Stopiti je treba na pot vere in na njej ostati vsak dan. Kaj pomeni hoditi po poti vere? Tega se lahko učimo  pri očaku Abrahamu.

Abraham učitelj vere.

Abraham je zapustil svojo deželo in domovino v kateri je bival, ki jo je dobro poznal, v kateri se je dobro počutil. Šel je v kraje, ki jih ni poznal. Na to pot ga je usmeril Bog. S tem dejanjem pa je Bog začel uresničevati tudi odrešenje človeštva, v kolikor v to ne štejemo že prvo obljubo  ali veselo oznanilo Adamu in Evi ob izgonu iz raja.

Abraham je zapustil svojo varnost in se odpravil v neznano, ker je poslušal Boga je to verska naravnanost. Bil je odprt za načrt, na katerega ni bil pripravljen. Bog mu je začel načrtovati pot. Veroval je Bogu in zato ga upravičeno imenujemo očeta vere. Upal je in veroval, da mu bo Bog dal , kar mu je obljubil, da bo dobil svojega otroka sina v svoji starosti in da bo postal oče narodov. Njegovega naroda bo več kakor je zvezd na nebu in kakor je peska ob morski obali. V tej veri je Abraham živel. Bog je zares velik in radodaren.

 Odlomek, ki smo ga danes poslušali pa je dokaz – vrhunec njegove vere. Komaj je dobil sina in je sin ravno odraščal v fanta, ga je Bog poklical naj daruje svojega sina. Sina naj daruje na gori Moriji.  V tem se kaže kako je očak Abraham razumel Božjo pravičnost, ki jo je Job lepo izrazil v svojem trpljenju in preizkušnji: Gospod je dal in Gospod je vzel – naj bo hvaljeno Gospodovo ime. Bogu je bil pripravljen vrniti kar je od boga tudi prejel in ostati brez vsega. Tudi Abraham je imel podobno situacijo. Nič ne bo ostalo od zaveze, ki jo je sklenil Bog z njim. Ne bo imel sina in ne potomstva, ki ga ne bo mogoče prešteti. Vendar se je imel Abraham še vedno v sebi čut, da je dolžan Bogu, ker je od njega prejel življenje. Kljub temu se je čutil obdarovanega in je peljal sina Izaka na goro Morijo, da ga vrne njemu. Čutil je da mu je bil podarjen, da ni njegov, da ga je dobil.

S tem dejanjem je Abraham pokazal na bistveni in temeljni odnos med Bogom in človekom, kaj je božji dar in ga priznati. Bog te žrtve ni potreboval. Abraham je s tem pokazal, da je vreden sogovornik v tej zavezi, zaveznik, ki bo priznal resnico, ki se ne bo prisvojil tistega kar ni njegovo. Še naprej bo hodil po poti resnice.

Vidimo, da je vera v tem, da človek vse položi v božje roke in da vedno pričakuje kar je božji načrt in to tudi uresničuje na poti svojega življenja. Tisti, ki so zadovoljni z vsem, ki nič ne pričakujejo, ne morejo in ne iščejo. Ti so na najnižji stopnici, ker največkrat iščejo le svoje zadovoljstvo, svoje načrte le v zemeljskih dobrinah. Če pomislimo na zahodne dežele, morda tudi za vzhodne, saj velikokrat mislimo na dobrine tega sveta nič ne manjka. Kje iščemo svoje zadovoljstvo – tu na zemlji, v tem svetu – v tem nam ne manjka kaj dosti, ali morda še kaj drugega pričakujemo.  To je tudi vzrok zakaj v zahodnem svetu vera tako hitro stagnira – peša.

Če je moja vera v krizi moram stopiti na pot očaka Abrahama in odkriti resnico o sebi in Bogu.

SVETI NA SLOVENSKEM

1. Vendelin Vošnjak

(1861 – 1933)

V poslovilnem nagovoru pred frančiškansko grobnico na Mirogoju v Zagrebu je 20. 3. 1933 provincial  p. Gabrić med drugim dejal, da je bil p. Vendelin najpomembnejša osebnost frančiškanskega reda tega časa. Že v mladosti se je trudil za ponižnost, pokoro, molitev, dela, da bi bil z svojim življenjem zgled Kristusovega učenca. Bil je božji človek v cerkvi, v spovednici in na profesorski stolici.  Vse njegovo življenje je zgled, da ga posnemamo, naj nam bodo kažipot…

V vasi Konovo pri Velenju sta se 13.9. 1861 rodila Idi in Pavlu Vošnjak dvojčka Mihael in Martin. Bila sta še isti dan krščena  v župniji sv. Martina v Velenju. Oče je bil kmet in poleg tega je delal še v gozdu za preživljanje svoje družine. Prva žena je kmalu umrla… rodili so se še Marija in Vinko iz drugega zakona Franc, Baltazar, Terezija, Neža in Angela. Družina je bila globoko verna. Vsak dan so se zbirali k molitvi, nedeljska maša, popoldanski krščanski nauk, redno prejemanje zakramentov, do cerkve so imeli pol ure hoda, so v adventu vsak dan hodili k sv. maši, v maju k šmarnicam in v postnem času so se udeleževali molitve križevega pota.

Osnovno šolo je obiskoval v Šmartnem in v Šoštanju. V gimnazijo je šel na Ptuj, kjer je prebival pri svojem prastricu dr. Ivanu Vošnjaku. Pri svetniškem stricu je Mihael v srcu začutil Božji klic, da bi postal duhovnik.. Na višjo gimnazijo je šel še v Maribor. V letu 1877 je Mihael moral prekiniti šolanje, ker je stric umrl. Oče je želel, da bi Mihael postal zdravnik, se je Mihael naslednje leto odločil, da bo stopil v samostan. 14. septembra 1878 je potrkal na vrata frančiškanskega samostana v Zagrebu. Ob vstopu je sprejel ime Vendelin. Vendelin je šel v Zagreb, da bi v miru premislil svoj poklic in, da nanj ne bi imeli vpliva domači, ki smo mu svetovali drugačno pot. Po dveh letih v Zagrebu je odšel na Madžarsko v Pecs. Tu se je vpisal tudi na teološko fakulteto. Potem je odšel v Gradec na nadaljnji študij.. V Gradcu je študij končal z odličnim uspehom. V duhovnika je bil posvečen 26. marca 1884. Novo mašo je daroval na belo nedeljo 20. aprila 1884 v domači župnijski cerkvi v Šmartnem pri Šaleku, danes Velenje sv. Martina, nato pa je šel še v Innsbruck študirat.

NCNG

Ko molimo za rajne, molimo skupaj s Kristusom, v Kristusov namen, da se spolni kristusova volja: da bi naš pokojni bil z njim. Taka molitev bo gotovo uslišana.

+ Nežka Blažič – se je spominjajo v molitvi in so darovali za maše in za cerkev  – hčerka Brigita in Danica Blažič, družina Krampelj, Nosetovi, Slavka Tomšič, Marija Novak, Ivanka Zagorc, družina Zagorc, družini Alojza in Roberta Zupančič, Karmen Fabijan z družino in Jožko Fabijan z družino.

+ Ciril Martinc

Žena Ana, sin Janez z družino, brat Lojze z družino, Alojzij Goršič z družino, Janez Goršič z družino, Jože Gruden z družino, Metod Podržaj z družino, Julka Križman z družino, družina Zupanc – Hribi, Adamičevi iz Želimelj in Majda Rot.

+ Angela Blatnik – sin Robert

Ovene roža, sveti križ ostane, na svetu mine vse, ostane duša, otroci , mnogokrat molite zame, ko grob preraste že zelena ruša.  /Ks. Meško/

Godovi in mašni nameni  1.3. – 7.3. 2021

pon. Albin…….za + Hilda Kraškovic, ob 18 uri

tor.   Neža…….za + Nežka Blažič, ob 18 uri

sre.  Marin……za + Leopold Omahen, ob 18 uri

čet.   Kazimir…..za + Leopold Krevs, 7 dan ob 18 uri

pet.   Olivija……za + Boštjan in Kaja Bučar, ob 18 uri

sob.  Nika ……..za + Jožef Kočar, obl. ob 18 uri

ned.   3 post. ned…ob 8 uri za žive in mrtve farane

Sedaj je tisk na razpolago zunaj na mizici. Žal marsikaj tudi ostaja na mizici ali na oknu. Po pretečenem roku lahko vzamete brez plačila, Družino po tednu dni, Ognjišče za mesec nazaj, Prijatelja lahko vzamete vedno, ne pa pred rokom nove številke. Lahko tudi komu podarimo. Bog oznanja po svoji čudoviti poti  in nam na nerazumljive načine. Lahko komu pomagamo tudi pri naročilu verskega tiska ali podarimo za rojstni dan.