Oznanila župnije Škofljica, 7.3.2021

SKRBETI  ZA  TEMPELJ

Danes je tretja postna nedelja. Smo že skoraj sredi postnega časa. Ozrimo se v svojo notranjost in pomislimo kakšna je naša notranjost – duhovna priprava na največji praznik – veliko noč. Kaj ja z našim notranjim templjem – našo dušo, se je tudi v nas nabrala  navlaka, razna ropotija, maliki, ki ne sodijo vanj. To izpodriva kar je božjega v nas.

Kaj smo slišali v evangeliju, kakšnega Jezusa smo videli? V roki ima bič in uporablja močne besede in izganja iz templja vse kar ne spada vanj. Ves je iz sebe, ker vidi , da so iz hiše – templja njegovega Očeta naredili tržnico – razbojniško jamo.

Za Jude je bil jeruzalemski tempelj pojem, kjer prebiva sam Bog – Jahve, kjer se slavi in časti Boga. Nobena stavba, noben kraj ni užival toliko časti kakor tempelj. To je bil tudi kraj upov, molitev, pričakovanj. Bog sam si je izbral ta kraj: »To je moje počivališče za vedno, tu bom prebival, ker sem si ga zaželel« /Ps 132, 14/. Tempelj je bil za Jude Narodna in verska svetinja.

Tržnica spada na trg in ne v svetišče.

Jezus nam v tem dejanju sporoča, da ne smemo mešati svetih in posvetnih stvari. Marsikdo, ker nima pravega odnosa do vere, mu tudi sveti prostor ni svet. Po malem se opušča svetost nedelje – potem pa se hitro začnemo izgovarjati, kaj pa je če malo delam v nedeljo, če pokosim travnik z traktorjem, če v gozdu posekam eno drevo, če operem avto v nedeljo namesto, da bi šek k maši ali če operem perilo…Tržnica je tržnica. Kako prav je, da trgovine niso več odprte ob nedeljah. Nedelja je dan za Boga in za človeka in ne za tržnico. Tržnica naj ostane na trgu in naj ne sili v svetišče. Če vanj silijo stvari, ki v svetišče ne spadajo, je treba svetišče počistiti in zmetati ven, kar vanj ne spada.

Urejenost cerkva naj bi bila skrb nas vseh. Ta skrb gre vsem, ki smo odgovorni  za naša svetišča. Tu ne mislim samo na duhovnike, ključarje, čistilke, glasbenike, fotografe, ob raznih cerkvenih slovesnostih – porokah, pogrebih, birmah, krstih…

Tu je tudi vprašanje kakšen je naš odnos do naše farne cerkve, podružnice. Kako skrbimo, da je naša cerkev primerno vzdrževana in dostojno bivališče za Boga – Gospoda.

In še namig za mlade družine z majhnimi otroki: kaj je povemo, ko stopimo v cerkev, jim kaj sproti razlagamo, kdaj pridemo z otrokom v cerkev, kakšen bo naš pozdrav, kakšen bo naš poklek, križ, da v cerkvi ne klepetamo, nimamo v ustih hrane . Tudi mobitel prej ugasnemo, kako smo oblečeni kot turisti, ko vstopamo v cerkev… Vse to spada k našemu odnosu do cerkve – do našega svetišča in še marsikaj.

Seveda pa je najvažnejše vprašanje ob današnjem evangeliju, kako je z našim svetiščem – templjem sv. Duha v nas. Pri krstu smo postali božje svetišče. Sam Bog prebiva v nas. Star običaj je bil, da so družinski člani nekaj časa poklekovali pred krščencem, ker je bil otrok posvečen tempelj – Bog je prebival v njem. To so posredovali tudi svojim otrokom.

Tudi naše svetišče naš tempelj  nosi navlako, lažne malike, bogove in tudi nam veljajo besede prvega berila: »Ne ime drugih bogov poleg mene!« (2Mz 20,3). Postni čas je za nas klic naj očistimo tempelj svojega srca. Na to smo bili opozorjeni na pepelnično sredo. To pa ni delo enega postnega časa, ampak je proces, ki traja vse življenje.

SVETI NA SLOVENSKEM

1. Vendelin Vošnjak

(1861 – 1933)

Redovno življenje

Po končanem študiju se je vrnil v Zagreb. Slovel je kot odličen predavatelj, strog in pravičen. V času svoje profesure je večkrat poudarjal, da svet potrebuje svete ljudi. Zelo si je prizadeval za prenovo province sv. Ladislava. Vse to je potrjeval s svojim zglednim življenjem. Leta 1895 je postal gvardijan zagrebškega samostana. Ker so mnogi samostani imeli razne svetne privilegije so se nekateri branili prenove a je v letu a je v letu 1897 le prišlo do prenove  – do združitve in vsi ti so sprejeli enako oblačilo rjave barve. S tem se je začelo tudi intenzivno delo za prenovo reda in samostanov.

Ko je bil Vendelin  postavljen za glavnega prenovitelja reda so mu mnogi nasprotovali, a kljub temu ni nikoli izgubil zaupanja, da je na pravi poti. Z svojo ponižnostjo, skromnostjo in potrpežljivostjo se je led odpora počasi le topil. Po nekaj letih je napisal pismo v Rim, pa da je problem teh samostanov tudi v tako veliki različnosti jezikov in navad – da bi bile province istega jezikovnega področja. V Rimu s ta predlog sprejeli in naj znova obišče vse samostane in jih poveže po nacionalnem predlogu. Redovniki pa so se lahko odločili v kateri provinci želijo živeti. 6 avgusta  je bila ustanovljena nova zagrebška provinca sv. Cirila in Metoda. Za prvega moža province je bil izbran Vendelin Vošnjak. Čakalo ga je še veliko dela, da prevzamejo nova pravila reda. Glavno orožje pri njegovem delu je orožje miline. Mnogi so mu še vedno nasprotovali a končno so le morali priznati , da je njegova milina razorožila vse tudi najbolj zakrknjene.

Vendelin je bil kar trikrat izbran za provinciala sv. Cirila in Metoda. Veliko je potoval, bil pa tudi gvardijan po raznih samostanih na Hrvaškem.

Duhovno podobo Vendelina je zelo dobro orisal  p. Aleksij Benigar po rodu Slovenec. Vendelin je imel poseben dar molitve in kontemplacije. Zelo pozorno je poslušal branje v jedilnici. Njegovi spovedenci izpostavljajo blagost pri spovedi. Znal je razlikovati med dobrim in slabim. To je črpal iz svojega intimnega odnosa z Bogom. Vsak da je molil tudi križev pot.

Oddane maše na škofijo

Maša je spomin na Kristusovo veliko noč /pasho/: to se pravi na delo odrešenja, izvršeno s Kristusovim življenjem, smrtjo in vstajenjem, delo, ki ga liturgično dejanje napravi navzočega. (KKC 1409)

Mašni namen je namen, po katerem duhovnik daruje mašo na prošnjo darovalca. Mašni nameni so lahko različni. Čeprav najpogosteje  darujemo maše za rajne sorodnike, pa je zelo primerno in priporočljivo, da za mašne namene določimo tudi potrebe živih, potrebe Cerkve, sveta, kot tudi osebne namene. Mašni nameni so lahko zelo različni, nikoli pa ne more biti nekaj slabega ali v škodo česar koli.

Kot daritev  se evharistija daruje tudi v odpuščanje grehov živih in rajnih, in za to, da si izprosimo od Boga duhovnih in časnih dobrin (KKC 1414).

Oddane maše:

V dober name x 7;  za + Lado Kovačič, za + Frančiška Oven, za + Marjan Kraljič, za + Anton Pene, za + Antonija Kovačič, za + Ana Hiti x 6, za + Alojzij Švigelj, za + Franc Hiti x 4,  za + Karli Gorišek x 10,  za + Franci Dolinšek x 8, za + Stane Pečjak x 12, za + Anton Vesel x 2, za + Jože Nose x 10, za + Marija Goršič x 10, za + Justina Kolenc x 3, za + Leopold Omahen x 10, za ++ priporočene v molitev x 10, za duhovniške in redovniške poklice x 8, Peter Kvaternik – župnik x 6, za + Nežka Blažič x 3, in za + Ciril Martinc x 10.

Obred maše ne določa, da bi se darovani namen med mašo posebej omenjal, razen v primeru pogrebne svete maše. Navada je , da se mašni nameni objavijo v oznanilih. Vsekakor maša, ki se daruje ni »kupljena« z mašnim darom, ali v »izključni lasti naročnika«. Pri vsaki maši lahko vsak vernik v Kristusovo daritev vključi svoje in skupne namene.

Godovi in mašni nameni 8.3. – 14. 3. 2021

pon.  Janez………….za + Martinc Ciril, ob 18 uri

tor.    Frančiška……..za + Jožef Nose, ob 18 uri

sre.   40. muč…………za + Leopold Omahen, ob 18 uri

čet.    Benedikt………za + Marija Goršič, ob 18 uri

pet.   Justina…………za + Justina Kolenc, ob 18 uri

sob.   Kristina………..za vse oddaljene od Cerkve, ob 18 uri

ned.   4 post. papeška. .ob 8 uri za žive in mrtve farane

Beri v Ognjišču 3/53 Na poti k pristni moški duhovnosti in leto sv. Jožefa 3/44. Preberite tudi v novi številki Družine o papeževem potovanju v Irak – upanje za poslednje kristjane.

Vabljeni k maš, k molitvi v domači hiši, v družini in k molitvi križevega pota. Molimo kot skupnost Jezusovih učencev.

Starše tretjega razreda vabim na srečanje, ki bo v sredo po večerni maši v župnijski cerkvi. Upoštevajmo navodila za covid 19

Birmanci ponovite vprašanja od 41 – 80; prvoobhajanci ponavljajte molitve na zadnji strani delovnega zvezka.

V molitvah se radi spomnimo prvoobhajancev in letošnjih birmancev. Tudi sami se kdaj pa kdaj udeležite sv. maše med tednom.