Oznanila župnije Škofljica, 11.4.2021
B O Ž J E U S M I L J E N J E
Sveti papež Janez Pavel II je 30. aprila leta 2000 na nedeljo po veliki noči določil, da se ta nedelja »odslej v Cerkvi imenuje nedelja Božjega usmiljenja. Po Božjem usmiljenju smo s krstom prejeli prvo odpuščanje grehov, kar izraža belo oblačilo. Belina tega oblačila se po neskončnem božjem usmiljenju obnavlja.
Katekizem uči, da je Bog neskončno popoln. To pomeni, da ima vse najboljše lastnosti v najvišji meri. Med temi lastnostmi je tudi njegovo usmiljenje. Bog je neskončno usmiljen; rad nam odpusti grehe, če se kesamo. To uči katoliški katekizem, ki so ga v naši domovini uporabljali pri osnovnošolski katehezi in je bil natisnjen že leta 1930, ko še nihče ni vedel, da poljska redovnica Favstina Kowalska piše dnevnik s to vsebino. Tudi novi katekizem postavlja to božjo lastnost v povezavi z svetopisemsko zgodovino od začetka, od izvirnega greha dalje, do nezvestobe izvoljenega ljudstva na poti skozi puščavo. Prav v usmiljenju se razodeva največja moč Božje ljubezni.
Naša veroizpoved predstavlja Boga Stvarnika, Boga Odrešenika in Boga sv. Duha, spoznamo, da je usmiljenje , ki ga izraža navzven ima en sam namen, da bi bil človek odrešen in srečen.
Mogoče je v današnjem času največja zmota ta, da mislimo, bližje bomo Bogu, večje bo naše trpljenje. To je strah, ki človeka ovira, da ne poglobi svoje vere. Številni bežijo od Boga, bežijo od Cerkve. Bolj se bodo približali Bogu, manj bo svobode in več bo …
Kaj smo lahko danes slišali v drugem berilu, kaj pomenijo božje zapovedi – da njegove zapovedi niso težke in se ne ustavi samo pri tej trditvi, gre še naprej in doda, da je »vse kar je rojeno iz Boga premaga svet. In zmaga, ki premaga svet je naša vera.
Iz Boga smo rojeni po svetem krstu in vsaka naša molitev in dobro delo to milost poživlja. Tako se krepi tudi naša vera. Tako postajamo tudi vedno močnejši, naše pričevanje za Boga postaja vidnejše in tudi njegovo usmiljenje se razodeva v večji meri. V evangeliju smo slišali kako se je mladi Jezusov učenec in apostol približal Jezusu. Kako se je tudi prepričal o Jezusovem vstajenju. Podobno sta doživljala tudi učenca na poti v Emavs. Kako sta počasi odkrivala, kdo je ta ki gre z njima in vse tako dobro ve in pozna sv. Pismo stare zaveze in preroke. Kako sta ga z odprtim srcem poslušala in se mu celo čudila. Kako tudi usmiljeno in potrpežljivo razlaga pismo in ko sta prišla do cilja v Emavsu sta ga povabila celo v dom. Tudi to željo jima je izpolnil. Skušala sta ga zadržati, da bi še kaj jima povedal, da bi še bolj postala mirna, še kaj bolj gotova. Jezus ju vpraša, če imata kaj za prigriznit, ker so bili na poti in bil je že večer. V svoji izraelski gostoljubnosti sta mu ponudila kruh. Vzel ga je in razlomil. Tedaj pa so se učencema odprle oči. Spoznala sta ga, kot Vstalega, kot ljubečega, kot usmiljenega, ki jima je tako lepo in počasi skušal odpreti oči in srce za božjo ljubezen. Česa vsega sta bila osvobojena – svoje žalosti in razočaranja. Vse to sta posredovala tudi svojim součencem.
Kako so živeli prvi kristjani – kako so bili povezani med seboj, kako jih je povezovala vera v Vstalega. Živeli so bratsko povezanost. Vse so imeli skupno in si delili med seboj kar je kdo potreboval. Bili so kot ena družina. Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa, saj je vsak njihov gib izražal, da v njih ni več strahu pred smrtjo temveč veselje zmage nad njo. Množica, ki je bila eno srce in ena duša. Dobri Bog nas vabi, da zaupamo njegovemu usmiljenju in da se odločimo za zaupen odnos z njim.
SVETI NA SLOVENSKEM
Alojzij Kozar 1910 – 1999
Duhovnik na Madžarskem
Prvi večji pretres v Kozarjevo dušnopastirsko delo je prinesla druga svetovna vojna. Ker je Turnišče spadalo pod Sombatel je škof prestavil Kozarja v Hosszupereszteg (1941 – 1942) in iz notranjosti Madžarske v letu 1942 do 1945 v Karmedlin ob Rabi. V prvem letu se je učil madžarščine in privoščil si je igranje harmonike. V svoj dnevnik je v tem času zapisal sledeče misli: »Resničnost je ta, da sedim sedaj pri tuji mizi, pregnanec, ki so mi vzeli domovino in zdaj bi mi radi vzeli še lep spomin nanjo. Tuj trdi jezik mi udarja ves čas na uho in do bolečine reže v mojo zapuščeno dušo. Imel sem mater, pa sem jo izgubil. Imel sem očeta, pa je umrl, imel sem domovino, pa so me iz nje izgnali. Zdaj sem brez vsega, bednejši od slehernega berača, bolj zapuščen, kakor kamen na cesti, samo Bog je še menda z menoj!?« V Karmedlinu je Kozar dočakal konec vojne. Madžarsko se je kar dobro naučil – poučeval verouk, pridigal in tudi spovedoval je lahko.
Po vojni je generalni vikar Jerič nastavil Kozarja za župnijskega upravitelja v Veliko Polano /od 1.6.- 1.11. 1945/ kjer so domači aktivisti ubili tamkajšnjega župnika Danijela Halasa. Zbiral je podatke o smrti Halasa, pa ni veliko uspel, ker so se ljudje bali govoriti o tem dogodku. Novo župnijo Odrance je Kozar prevzel 1. novembra 1945. Tu je bila samo kapela Svete Trojice, ki je bila podružnica Beltinec. Ljudje teh krajev so že dolgo prosili za novo župnijo. Ni bilo župnišča, v kapeli pa se je lahko udeležilo največ 50 ljudi – bogoslužja.
Sedaj je bila za novega gospoda velika naloga zgraditi cerkev in župnišče.. Takoj je začel s pripravo na zidavo cerkve. Ljudje so pobudo navdušeno sprejeli. To seveda ni bilo po volji vojni oblasti, ki je za vsako ceno poskušala preprečiti gradnjo cerkve. Župnik se je znašel v zaporu, gradbeni material pa je bil zasežen – zaplenjen in tudi zbrani denar. Tudi o tej izkušnji je dobri Kozar zapisa: »Moram priznati, da je moj zapor /75 dni/, ga primerjam z mnogimi leti prvi neprimerno hujši, vendar ni bil nič posebnega. Toda ta prvi je bil zaradi norega pričakovanja, kaj nam vse bo prinesla nova svoboda po vojni in koliko lepega bomo doživeli v novi Jugoslaviji. Zato je bilo razočaranje tem večje in bridkost globlja. Kljub vsemu pa je vsaka zamera že davno pozabljena in vse krivice, večje in manjše, davno odpuščene.«
NCNG * Frančiška Možina
Dobrote, miru in zavetja, ki ga je človek čutil v njeni bližini , ne bomo pokopali. Globlje kot kdaj čutimo, da so to tisti zakladi, ki jih molj ne razje in rja ne uniči. Vse to ne bo živelo le v nekem spominu, kajti njeno srce spi kot plemenito seme, dokler ne napoči njegov čas. Tedaj bomo v Kristusu vsi oživeli. To je naše upanje. Ob smrti so darovali za sv. maše in za domačo cerkev: hči Andreja z družino, Ivan Nolimal in vaščani Zaloga. Hvala vsem molivcem in darovalcem.
Čiščenje in postavljanje šotora – /maj 2019/
Lojze Goršič; Rok Goršič, Slavko Brglez, Rok Brglez, Janez Marucelj, Jani Blatnik, Rok Treven, Franci Kraškovic, Franci Golobič, Jože Javornik in Alojzij Ivančič; čistili cerkev – Boštjan Bevec, Brglez Mojca, Petra Slavko, Iskra Jožica, Andrej, Anže, Tilen, Hana, Poje Metka, Švigelj Brigita, Švigelj Marija, Rok Treven, Urška Treven, Romana Travičič, Kovačič Martina, Andrej, Anže, Manca, Goršič Marija, Lojze, Škufca Jožica, za cvetje darovali – Kovačič Marija, Goršičeva mama, Goršič Minka, Šeme Marija, Gruden Pavli, Gruden Jože, Zgonec Martina – se nadaljuje…
Srečanje birmancev z župnikom v pon. ob 16. uri
Odgovarjali boste na vprašanja do vključno 9 vaje – Kovačič Anže, Nograšek Taj, Štajner Gašper, Gantar Gaber, Medved Lana, Mlakar Matevž. Pripravljajte se na prejem sv. Duha – na sedmero darov sv. Duha.
Srečanje za prvoobhajance bo v torek ob 16 uri. Pogovarjali se bomo o sv. spovedi. Srečanje bo v župnijski cerkvi. Vsi veroučenci pridite!
Godovi in mašni nameni 12.4. – 18.4. 2021
pon. Julij………za ++ starše Zupančič, Klanec, ob 19 uri
tor. Martin……za + Marija, Jože Škrabec, obl. ob 19 uri
sre. Lambert…..za + Janez Zakrajšek, obl. ob 19 uri
čet. Helena……za + Frančiška Možina, 7 dan, ob 19 uri
pet. Bernardka..za + Ferucio Horvatin, 30 dan, ob 19 uri
sob. Simon……za + Lado Kovačič, obl. ob 19 uri
ned. 3 vel.ned. ob 8 uri za žive in mrtve farane