Oznanila župnije Škofljica, 28.5.2023
BLAGOSLOV ZA SKUPNO ŽIVLJENJE
Jasno je, da je zakonska zveza pomembna ustanova družbenega življenja, ne gre samo za nekaj, kar je povezano z čustvi, temveč za točno določeno strukturo, ki naj bi pomagala zakoncema pravilno živeti. Zakonska pogodba je javno dejanje dveh, ki se ljubita, da bi lahko kazala svoje ljubezen tudi v javnosti. In ta pogodba veže enega zakonca na drugega
Poroka kot obljuba zvestobe- Prav kakor drevo , ki raste in postaja vedno bolj trdno, tako mora rasti tudi to zaupanje, ki praviloma v začetku še ni nekaj samodejnega. Obhajanje poroke govori o tem, da je zaupanje tako v bodočega sozakonca kakor božji blagoslov dovolj močno, da omogoča skklenitev zveze sz drugim za vse življenje in dosego trdnosti in varnosti. V današnjem času se partnerja pogosto bojita vezati se drug na drugega, toda izkušnje preteklosti, so bile prav gotovo drugačne.
Sveto pismo pravi, da je ljubezen popolna vez, vez, ki da človeku notranjo skladnost. Vezati se na sozakonca pomeni ljubiti ljubiti ga brez kakršnih koli pogojev in zaupati, da bo ta vez obema koristila, oba poživljala in ozdravila razdvojenost v njuni notranjosti.
Cerkev gleda na zakon, kot na zakrament, želi izraziti, da je ta »da«, ki ga izrečeta ženin in nevesta, povezan z Bogom. Cerkev posveti zakon in ga s to posvetitvijo naredi svetega, popolnega ter kliče nanj božji blagoslov. Z božjim blagoslovom se mora spremeniti v pot, ki oba zakonca omehča, ju naredi bolj odprta drug drugemu, bolj usmiljena, bolj ljubezniva…
V medsebojni ljubezni zakonca lahko spoznata, kaj konkretno pomeni Kristusova ljubezen do njuju. Vedno bolj doživljata daritev, v kateri postajata podobna daritvi Jezusa Kristusa na križu. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da da življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13).
Mnogi zakoni se slabo končajo, ker se od zakonca pričakuje nekaj popolnega, božanskega; popolna ljubezen, popolno razumevanje, popolna zvestoba. Gre za pretirane zahteve v odnosu do sozakonca, saj samo Bog lahko da kaj popolnega. Če pričakujem kaj popolnega od človeka stalno doživljam razočaranja, ker opažam, da je ljubezen sozakonca vedno omejena. Tisto, kar mi daje sozakonec, zato nikoli ne zadošča. Če je zakonska ljubezen odprta za božjo ljubezen, je nikoli ne bodo ogrožali medsebojni očitki zakoncev, da drugi premalo ljubi. Bog je pravi temelj na katerem gradita.
Namen zakona je tudi: moški in ženska bosta postala »eno meso«. S tem preneha dvojnost. Izpolnjuje se želja po enosti. Cilj različnosti med moškim in žensko je medsebojna bogatitev in doživljanje enosti. Zakon veže ljudi na Boga, na Enega, samo v njem človeška bitja lahko izkusijo svojo resnično enost.
Zakon se ne porodi iz človeške volje, temveč – ker je zakrament – odseva božjo milost; samo v moči slednje je možno trajno sožitje.
Pregovor pravi, da se stoječa voda začne kvariti in smrdeti. To se zgodi, če ljubezensko življenje v prvih letih zakona obstane, če se neha gibati, če izgubi tisti nemir, ki ga pelje naprej. Ples v tej mladi ljubezni, korak za korakom naprej, ples v smeri upanja, z očmi, ki so polne čudenja – ta ples se ne sme ustaviti. Upanje je pogonska sila v prvih letih zakona, kvas, ki omogoča videti preko navzkrižji, spopadov in vedno znova podarja boljši pogled v prihodnost. Isto upanje nas vab i, da polno in v celoti živimo sedanjost, smo s srcem navezani na družinsko življenje. Kako pripraviti in utrditi prihodnost, je v tem, da lepo živimo sedanjost.
Na tej poti je potrebno prehoditi različna obdobja, ki vabijo, da se velikodušno razdajamo. Od prvih vtisov, za katera so značilna močna čustvena privlačnost, nato pridemo do tega da drugega potrebujemo kot del svojega življenja, medsebojna pripadnost ugaja, do načrta življenja, ki ga imata oba, da postavimo srečo drugega nad lastne potrebe. Zorenje v ljubezni vključuje tudi to, da se naučimo »pogajati«. To ni kaka sebična drža ali trgovska igra, ampak vaja vzajemne ljubezni. To je v dobro vse družine in tudi vse družbe.
V vsakem novem obdobju zakonskega življenja se je treba usesti skupaj, da bi se ponovno dogovorila in prišla do rešitev, pri katerih ni ne zamgovalcev ne poražencev, temveč v njih oba zmagata. Pri zadevah domače hiše odločitve ne smejo biti sprejete enostransko in oba zakonca si delita odgovornost za družino. Vendar je vsaka domača skupnost enkratna in vsak dogovor v zakonu je drugačen.
Ljubezen, ki jo živijo družine, je nenehna moč za življenje Cerkve. Zakonci v svoji zavezi ljubezni izkušajo lepoto očetovstva in materinstva; delijo si načrte in prizadevanja, želje in skrbi učijo se skrbeti drug za drugega in si medsebojno odpuščati. V tej ljubezni obhajajo življenjske zgodbe.
GRADITI OD SPODAJ – Male skupine
Mogoče so videti kot sveža zamisel, ki se je porodila v obdobju po drugem vatikanskem koncilu, a male skupine so stare že toliko kot novozavezne skupnosti. Mogoče se sliši kot nekaj povsem novega ali morda kopirana pri protestantih, a je v resnici popolnoma katoliška. Sv. Janez Pavel II je učil:
»Ker so vse take župnije resnično krščanska občestva, morajo krajevne oblasti pospeševati… mala bazična eklezialna občestva , imenovana tudi živa občestva, v katerih lahko verniki na blizu govorijo ob Božji besedi in same sebe izražajo v služenju ljubezni. Ta občestva so resnično izraz občestva Cerkve in središče evangelizacije v občestvu z njegovimi pastirji.
Pri nas se je to začelo spet kot mladinsko gibanje. Začeli smo uporabljati male skupine, s katerimi smo nadomestili naše nefunkcionalne veroučne srednješolske programe. Takoj so postale velik hit in vdahnile novo življenje v nekdanje umirajoče podvige.
Nato smo začeli z odraslimi in to na preprost način. Spomladi leta 2005 smo sestavili dve skupini z nekaj drznimi ljudmi, ki so bili pripravljeni z nama se učiti kako sezono ali dve. Izkazalo se je, da smo se morali ogromno naučiti. Ena od skupin je razpadla, še preden smo končali s poskusom in gospa, ki je bila voditeljica in prostovoljka, nas je med tem zapustila (zapustila je tudi župnijo, še zdaj ne vemo zakaj). Ni bilo čutiti kakega uspeha. Toda še naorej sva se trudila in se učila ter eno leto zatem drzno ppovabila celotno župnijo, da bi samo med postom poskusili z malo skupino. Za vsebino tega poskusa sva uporabila kampanjo Ricka Warrena za naslovom 40 dni smisla /pri nas 40 dni brez alkoholne pijače, ali kaj drugega/.
Bilo je spodbudno, saj je veliko števil ljudi zadevo preizkusilo, a uspeh je bil zgolj kratkotrajen. Naša prva celotna sezona za skupine je prišla dve leti pozneje z veliko manj udeleženci. Na začetku smo bili še tako naivni, da smo mislili, da bo vodenje programa za male skupine mala malica. Kaj pa je to takega? Nekaj odrslih spraviš skupaj, jih povabiš, da gvorijo o veri in vse se izide. A ko sva že omenila Cerkev ni enostavna in ta naloga se je izkazala za enega najzahtevnejših izzivov.
Odkrito rečeno, ugotovila sva, da so male skupine manj zaželena roba v katoliškem okolju. Začetni kamen spotike je verjetno sprejeti dodatno tedensko obveznost v cerkvi ali že samo razmišljenje v tej smeri, da bi to bilo vredno storiti. So pa tudi drugi: sprejemati ljudi v svoj dom, govoriti o svojih težavah, celo priznati si, da imaš težave – to preprosto ni tisto, kar bi ljudje hoteli narediti. In to gotovo ni tisto, v čemer so bili katoličani vzgojeni
Skupine bodo v nenehnem gibanju; združevale se bodo. Rasle, se delile in razpuščale
Srečeval se bodo s težavami in konflikti osebnosti.
NCNG + Ana Martinc
Čez prah smrti ljudje odhajamo v večnost. S smrtjo se prekine zemeljsko življenje, z njo dosežemo vrhunec svoje osebne rasti in dokončno odločimo o svoji večni usodi. Po noči smrtnega boja nam zasije zarja večnosti. Ob smrti so darovali za sv. maše in za potrebe cerkve: sin Janez z družino, sin Ciril z družino, Martinc Lojze z družino, Rot Matjaž z družino, Rot Majda, družina Zupanc, družina Brglez, Rot Gregor z družino, Gruden Jože, Alojzij Goršič z družino, pevci zbora sv. Cirila in Metoda in družina Marinčič.
+ Franc Ivančič
Darovala družina Kovačič – Ravenska pot.
Zakoreninjeni smo v tej zemlji, a vendar nas to božje sonce kliče iz nje, da bi vzklili in vzcveteli in obrodili sad za večnost. Z božjim soncem se poraja za nebeško: »Zakaj njih dela gredo z njimi.«
Skrbniki lepote – sodelavci 28.5. 2022 – 18.6. 2022
Vsako čiščenje in krašenje prinaša tudi skrb in delo. Vzeti si čas, vse to nas tudi povezuje in uči. So sodelovali: Blatnik Fani, Žužek Fani, Kržič Darinka, Skubic Boža, Etling Milena, za cvetje – Mikulčič Francka in Vida Ižanec, Urša Kraškovic, Zalar Dani, Perovšek Joži, Pirnat Ana, Pirnat Magda, Bitenc Dragica, Pirnat Ana, Ciperle Brigita, Ciperle Simon, Strgar marija, Strgar Pirmož, Pirnat Ana, Černič Zdenka, Bitenc Draga, Pirnat Ana, Pirnat Magda, Pirnat Ana, Strgar Marija, Strgar Marjana, Strgar Julija, Ciperle Brigita, Gracar Olga, Zalar Danica, Ciperle David, Ciperle Simon, Kovačič Simona, Marič Mari. Vsem sodelavcem se v imenu vse župnije zahvaljujem!
Za poljsko mašo in zaobljubljeno sta darovali Jože Repar in Boža Skubic. Hvala!
Duhovniški oktet Oremus vabi na letni koncert, ki bo v nedeljo 4.6. 2023 v ob 19 uri v baziki v Stični. Vabljeni.
Godovi in mašni nameni 29.5. – 4. 6. 2023
pon. MMC……..za + Česnik Silva, obl. ob 19 uri
tor. Kancijan….za ++ priporočene v molitev, ob 19 uri
sre. ODM……..za + Lado Dolinšek, ob 19 uri
čet. Justin……za + Ivan Debevec in ++ starše Debevec, ob 19uri
za zdravo pamet v čast sv. Duhu, ob 20uri Gum.
pet. Erazem…..za + Ivan Stgar, obl. ob 19 uri
sob. Karel…….za duh. in red. poklice, ob 7.3o zj.
Za + Jožef Štefančič, obl ob 19 uri
ned. Sveta Trojica… ob 8 uri za žive in mrtve farane
ob 10 uri za sosesko Gumnišče – žegnanje
V nedeljo lepo vabljeni na žegnanje na Gumnišče. Poromajmo k sv. Trojici in se ji priporočimo za božji blagoslov
Naslednjo nedeljo bomo obhajali župnijski dan, povežimo se!