Oznanila župnije škofljica, 28.1.2024

 

 

SPOZNAVAJMO  NAŠA ZAVETNIKA

 

 

Ciril se je lotil učenja, zaprl se je v svojo sobo in se na pamet učil spisov sv. Gregorija iz Naciana. Na steni je napravil znamenje svetega križa in napisal  tole molitev v čast sv. Gregoriju: »O sveti Gregor, človek po telesu in angel po duši! Ti si angel v človešekem telesu. Tvoja usta namreč kakor angel slave Boga in z naukom prave vere razsvetljuje svet. K tebi se z vero in ljubeznijo zatekam, sprejmi me, in bodi mi učitelj in prosvetitelj.«

Tako pripoveduje staroslovenski življenjepis, če tudi ni doslovno resnično je gotovo, da se je nekaj zgodilo, kar je živahnega dečka odvrnilo od mladostne razposajenosti, da je postal resen in zamišljen in se obrnil k duhovnim stvarem. Resnično je, da si je izbral  sv. Gregorja iz Nacianca za svojega zaščitnika in da je mnogo prebiral njegove spise. Dečku je moral posebno ugajati Gregorjev pobožni pesniški opis lastnega življenja. Te pesmi je rad prebiral in se jih učil na pamet. Posnemal ga je v ljubezni do svete znanosti. Da si je bil Ciril podobno kakor Gregor rahlega zdravja, vendar je svojega zaščitnika prekosil v zdravi delavnosti in dosledni vztrajnosti. Kako sv. Gregor iz Nacianca se je tudi Ciril trudil in prosil Kristusa, da bi z njegovo pomočjo mogel ohraniti otroško nedolžnost in z neskaljenim čistim očesom gledati čisto modrost. V življenju nekaterih svetnikov živahnega duha in žive domišlije beremo, da so se duhovno zaročili in si kako posebno ljubko krepost izbrali za nevesto. Tako je sv. Frančišek uboštvo imenoval svojo nevesto. Ciril si je za svojo nevsto izbral božjo Modrost. V knjigi sv. Pisma v Pregovorih piše: »Reci modrosti, bodi mi sestra in razumnost imenuj svojo prijateljico. In če se boš zaročil s sveto modrostjo, te bo rešila mnogoterega zla.  (Preg 7,4).

To je pesniško okrašena slika  Cirilovega notranjega življenja, v starosti od dvanajstega do štirinajstega leta, ko se je odvrnil od brezkrbne mladosti in se obrnil k duhovnemu življenju.

V to duševno resnobo je posegla še bleda smrt s koščeno roko. V teh letih /14/ mu je umrl skrbni oče Leon. Ob smrtni postelji umirajočega moža je jokala mati in vzdihovala: »Najbolj me skrbi ta deček, kako ga bom vzgojila.« Mož pa jo je tolažil: »Veruj mi draga žena, upanje imam v Boga, da mu bo dal takega očeta in vzgojitelja, ki vlada vse kristjane.

Ukaželjnega in bistrega Cirila je bilo res treba poslati v višjo šolo v Carigrad. Ko se je naučil vsega, kar so učili v solunskih šolah, je pri sv. Gregoriju zadel na težke stavke, ki jih ni razumel. Prosil je nekega tujega učenjaka, naj ga pouči. A ta mu je odgovoril: »Dečko nikar se preveč ne trudi, sklenil sem, da ne bom nikogar več učil.« Deček je padel k njegovim nogam in ga s solznimi očmi prosil: »Vzemi vso mojo dediščino po očetu in uči me.«  A zastonj. Cirl je šel domov in goreče molil, da bi dosegel, kar je tako srčno želel. O tem je slišal tudi cesarjev upravitelj (kancler) in je poslal ponj, da bi se učil na cesarskem dvoru. Vse to kaže kako je bil Ciril željan znanja in ljubezni do Boga. Njegov pokrovitelj je postal Teoktist, pokrovitelj cesarice Teodore. Na tega je morda mislil njegov oče, ko je tolažil ženo pred smrtjo.

Deček je bil vsel, da bo lahko šel v Carigrad. Radostno se je odpravil na pot. Spremljala ga je molitev: »Bog naših očetov in Gospod usmiljenja, ki si vse ustvaril s svojo besedo …(Modr 9, 1- 5).

                                                           /se nadaljuje/

IZGUBLJENI  LJUDJE V CERKVENEM SVETU

Vsi so dobrodošli

Samo mogoče se izgubljeni ljudje ne čutijo dobrodošle v takih župnijah, ker včasih res niso. In to je po najinih  izkušnjah, še bolj kot za katerekoli drugo župnijo veljajo za našo domačo župnijo. Seveda se nismo v ničemer trudili razmišljati ali nagovarjati z vidika outsiderja. In daleč od tega, da bi jih upoštevali ali se jih celo veselili – novih župljanov ali gostov v naši župniji nismo niti pozdravili al sprejeli. Pravzaprav je kultura s predvidljivo doslednostjo razkrila svoje prirojeno sovraštvo do njih.

Nekega velikonočnega nedeljskega jutraje neka »zvesta« župljanka prišla k polenjsti maši ob 10.25 kot je bila njena navada vsak teden. Težava je bila le v tem, da je bila cerkev že polna. Povabljena je bila, da se usede v natrpano klp blizu prezbiterija, kar pa zanjo ni bilo sprejemljivo. Iz nje se je z visokim kričečim glasom vsula ploha besed: »Tu sem vsak teden! To je moja cerkev. Kdo so ti ljudje. Na noben drug dan v letu ne pridejo sem. Zakaj ne odidejo? Ko si svojimi argumenti ni pridobila zahtevanega sedeža je najprej raztrgala svojo ovojnico z darom na majhne koščke in jih vrgla v zrak, nato pa odvihrala ven.

Lahko je to župnijski tajnik, ki postane bolj neprijazen, ko zmedeni prišlek ne ve točno kaj mora vpršati. Lahko je zateženi vodja verske vzgoje, čigar naloga je da ne bi koga presenetili pri zakramnetih. Lahko gre za duhovnika, ki se ne more upreti nekakšnim pasivno –agresivnim komentarjem božičnim množicam v slogu: »Vesel božič in veselo veliko noč, ker vem, da bom vas večino spet »videl šele takrat«. Tako v bistvu sporoča rednim vernikom: »Ne skrbite, naslednji teden bo spet vse po starem.«

Vsi ti ljudje na nek način iščejo Boga. Če ga jim mi ne pomagamo  najti, potem niso izgubljeni le oni, temveč tudi mi.

Koliko smo pripravljeni poslovati tako, da bi preitegnili izgubljene. Jezus ni nikoli krivil izgubljenih. Nekako je bila to krivda njih samih. Niso se hoteli baviti s Cerkvijo, morda na naš način. Jezus jih je hotel le najti. Kakor dolgo se nismo menili za njihov zgled in se držali le lastnih pogledov, tako dolgo smo odstopali  od svojega duhovnega vodenja. In izgubili smo svoje poslanstvo.     /se nadaljuje/

NCNG  + Jože Gale

Meso in srce sta mu ginevala, a duša mu je vedno bolj hrepenela po Bogu. Zvest do smrti jo je vdano  izročil volji Najvišjega. Ob sdmrti so se ga spominjali zanj molili in darovali: Simon in Mojca Bratina, družina Gregorič – Glinek, družina Perčič – Paradišče, Jurmanovi – Gumnišče, Franc Trtnik z družino, Goršič Alojzij z družino, družina Kovačič, družina Žmuc – Mala vas, družina Kočar, Anton Mušič z družino, družina Henigman, Franc in Marija Anžič, družibna Vencelj – Šentvid pri Stični, Marija in Jože Košak – Šentvid pri Stični, družina Janežič iz Pec, Ciber iz Glinka, sin Jože z družino, sin Marjan z družino, sin Tone z družino, hči Marinka z družino, Žmuc Jože z družino, družina Škrabec, družina Marinčič, družina Brglez, družina Babšek, Metod Podržaj z družino, Gregor Bedenčič z družino, nečakinje z Male vasi, družina Kocman iz Ponove vasi, Tomaž Kraškovic z družino, Debevec Jože, Pirman Ana in Bojan, družina Kepic, družina Petrovčič, nečakinja Marija z družino, Radeževi iz Slatnika, Tončka Leskovšek z družino, Kepic Anica, Žmuc Janez z družino in vaščani Gumnišča. Vse njegovo življenje je bilo izpolnjeno z delom, trpljenjem, žrtvijo in molitvijo. Vedno je bil vdan v božjo voljo in vedrega obraza. Sedaj nadaljuje življenje v Bogu in prosi za nas. Hvala!

Godovi in mašni nameni 29.1. – 4.2. 2024

pon. Valerij………..za + Marija Bartol, 30 dan, ob 18 uri

tor.   Jacinta……….za +Ciril Martinc, obl. ob 7.3o zj.

sre. Janez………….za + Helena Hranjec Rozman, 7 dan 18 uri

čet.   Brigita……..za + Alojzij Kraškovic, 7 dan, ob 18 uri

                              za + Ani Erjavec, ob 19 uri na Gum.

pet.  Svečnica…..ob 9 uri za zdravje v čast MB

                              ob 18 uri za + Kovačič Minka

sob.  Blaž………….za duh. in red. poklice, ob 7.3o zj.

                              za + Jože Boben, 3o dan, ob 18 uri

Ned.  5 ned. m…ob 8 uri za žive in mrtve farane

                              ob 10 uri za + Marija in Franc Hribar

Do svečnice prosim, da pospravite lučke, sveto družino, vse kar sestavlja jaslice. Pospravi decembrska skupina.

V torek ob 18 uri bo srečanje za starše prvoobhajance v pevski sobi.

Danes je na razpolago tuj spovednik.

Naročniki tiska poravnajte naročnino.

Cerkev čistijo v februarju – Zalog – Glinek, dogovor!