Oznanila župnije Škofljica, 4.2.2024
SPOZNAVAJMO NAŠA ZAVETNIKA
Carigrad je po legi najlepše mesto na svetu. Še lepši je bil takrat, ko je tja prišel naš apostol Ciril.
Prvi krščanski cesar Konstantin je prestol rimskega cesarstva prenesel v stari Bizanc, ki se je odtlej po njem imenoval Konstantinovo mesto (Konstatinopolis; Slovani pa so ga kot cesarsko mesto že v 9 st. imenovali Cesarji grad, pozneje pa Carigrad). Ko je cesar Konstantin mesto obzidal in okrasil z novimi stavbami, ga je leta 330 slovesno razglasil za stolno mesto. V grških bogoslužnih knjigah beremo, da je cesar Konstantin svoje stolno mesto posvetil »naši Gospej, preblaženi Bogorodici, večni devici Mariji«. Spomin na to posvečenje se v grški cerkvi praznuje 11. maja. Bogoslužne pesmi tega dne se pričenjajo s kitico: »Kraljica mest se danes posvečuje (Mariji) Kraljici vsega stvarstva, kajti po njej dobiva moč nad sovražniki.« Carigrad je bil nekdaj Marijino mesto, polno slavnih Marijinih cerkva in podob.
Ko se je leta 395 rimsko cesarstvo razcepilo v zahodno in vzhodno cesarstvo, je Carigrad postal glavno mesto vzhodnega cesarstva, ki se je pozneje imenovalo grško ali bizantinsko cesarstvo. Grški cesarji so vse storili, da bi Carigrad po bogastvu in lepoti mogel tekmovati z Rimom. Carigrajskim škofom so dajali velike pravice in jih naposled povzdignili v patriarhe, da je Carigrad postal tudi vzhodno cerkveno središče in s tem središče vzhodnega cerkvenega in svetnega sijaja. Mogočni cesar Justinian I. (527 – 565), ga je okrasil s tako veličastnimi stavbami, da se je Carigrad smatral za čudo vsega sveta. Predvsem je sezidal čudovito krasno cerkev Svete Modrosti (Hagia Sofia). Po lahkoti in drznosti obokov in kupol, po ubranem soglasju razmerij in po sijajni krasoti mozaikov se je ta cerkev zdela kristjanom kakor odsvit nebeške lepote in veličastva. V tej krasni cerkvi /Turki so jo spremenili v mošejo; a posebno znotraj je še vedno ohranjena lepota bizantinskega stavbarstva/; se je bajni sijaj carigrajskega dvora o praznikih združeval s čudovito lepoto vzhodnega bogoslužja.
Carigrad je bil najlepše in najbogatejše mesto tedanjega sveta, središče vzgodnega cesarstva in vzhodne cerkve, središče trgovine in razkošja, ognjišče omike, znanosti in umetnosti, a tudi važno središče vzhodne pobožnosti in vzhodnega meništva.
Cesarsko pokroviteljstvo je vzhodno cerkev polagoma vklenilo v državno sužnost. Cesarji so si prisvajali preveč oblasti v cerkvi; posegali so v verska vprašanja, večkrat so nastavljali in odstavljali škofe. V osmem stoletju in v začetku 9 stoletja so cesarji z malimi presledki preganjali češčenje svetih podob (ikon, ikonoborci); preganjanje je popolnoma prenehalo šele leta 842 po smrti cesarja Teofila.
Pobožno ljudstvo je branilo češčenje svetih poodb. Z ljudstvom so bili grški menihi glavni branitelji pobožnosti in pravovernosti, obenem pa tudi branitelji cerkvene svobode proti nasilnim cesarjem. V tem boju so menihi iskali podpore pri rimskih škofih in so bili vneti branitelji vesoljnega cerkvenega edinstva med vzhodno in zahodno cerkvijo.
V Carigradu in v njegovi okolici je bilo veliko število samostanov. Posebno se je odlikoval samostan Studion. Menihi tega samostana, studiti, so prenovili redovniško življenje in vpeljali strogi red tudi v druge samostane. Ob koncu 8 stoletja in v začetku 9 stoletja je bil voditelj teh menihov sv. Teodor Studit (759 – 826), goreč branitelj prave vere, pobožnosti in vesoljne cerkvene edinosti. V studitskih samostanih se je gojilo strogo pobožno življenje. Menihi so se vrstili , da so noč in dan slavili Boga z molitvami in pesmimi. Tu je bilo središče pobožnosti, ognjišče nabožnega pesništva in svete znanosti.
/se nadaljuje/.
IZGUBLJENI LJUDJE V CERKVENEM SVETU
VEČ KOT LE NAPAKA
Naša župnija ni nikoli bila pripravljena poslovati tako, a bi pritegnila izgubljene. Bila je nepomembna za izgubljene. In hoteli smo,da je tako. Pravzaprav smo krivili izgubljene za to, da so izgubljeni. Nekako je bila ta krivda njih samih. Zaslužili so biti izgubljeni, ker se niso hoteli baviti s Cerkvijo na naš način. Jezus ni nikoli krivil izgubljenih za to, da so bili izgubljeni, hotel jih je najti. Kakor dolgo se nismo menili za njegov zgled in se držali le lastnih pogledov, tako dolgo smo odstopali od svojega duhovnega vodenja. In izgubili smo svoje poslanstvo.
Seveda ne moremo župnije postaviti na glavo vsakokrat, ko kak novinec pride k vratom, niti ne smemo opustiti svojih vrednot za to, da bi vsem ustregli. Gotovo ima vsako občestvo resno odgovornost, da skrbi za svoje člane, hkrati pa se drži visokih standardov pri zakramentih. O tem ni nobenega dvoma. A mnogo župnij ne samo skrbi za svoje župljane, ampak jih tudi razvaja in ujčka. Radi jim ugodijo. Potem pa se obrnejo okoli in otežujejo stvari tistim, ki so zunaj.
Ravno obratno. Morali bi biti privlačni in dostopni zunanjim ter zahtevni do natranjih. Tako bi jim pomagali spreminjati se, rasti in presegati potrošništvo, kot učijo škofje v ZDA v Pojdite in in naredite učence.
Evangelizacija je torej usmerjena tako navznoter kot navzven. Navznoter kliče po nenehnem sprejemanju evangelija Jezusa Kristusa in našem stalnem spreobračanju, bodisi individualnem bodisi skupaj kot Cerkev. Hrani nas, nam daje rast in nas prenavlja v svetosti kot božje ljudstvo. Navzven pa se evangelizacija obrača k tistim, ki niso slišali evangelija ali pa so, potem, ko so ga že slišali, nehali živeti svojo vero, in k tistim, ki iščejo polnost vere. Kliče nas k delu za polnost občestva z vsemi tistimi, ki priznavajo Jezusa, a še ne uresničujejo edinosti, za katero je Kristus molil.
Ko to narobe razumemo, je to več kot le napaka, je izprijenost. Do izprijenosti pride, ko nekaj prelamljamo in uničujemo tako, da to uporabljamo na način, ki je drugačen od predvidenega. To se zgodi, ko napačno dojamemo poslanstvo in cilj Cerkve ter jo začnemo uporabljati za nekaj drugega, na primer za udobno potrošnjo.
/ prihodnjič naprej/
NCNG + Amalija Pene
Šel sem od tebe samo za trenutek in sploh ne daleč. Ko boš prišel tja, kamor sem odšel jaz, se boš vprašal, zakaj si jokal.
V spomin na pokojne so darovali za sv. maše in za potrebe cerkve: Peter in Karmen Tomažič, Peter in Marija Tomažič, družina Bozja, družina Bele. Bog povrni!
+ Tomaž Ferbežar
Se spominjajo: Helena Valentinčič in Pečnik, družina Kraljič – Klanec, Tone Trtnik in Peter z družinama, Barbara Rozman z družino, Marija Kastelic – Ljubljana, Franc Trtnik z družinama, družina Trontelj – Grosuplje, družina Miklič, Slavko Miklič z družino, Alojzij Goršič z družino. Hvala vsem darovalcem.
+ Helena Hranjec – Rozman – Frančiška Mušič z družino
Zemlja vzeti te ne more, ostajaš živa še naprej in k tebi priti naj mi Bog pomore, kjer uživaš srečo ti poslej!
Molimo po papeževem namenu za februar
Za bolnike ob koncu življenja – Molimo, da bi bolniki v zadnjem času svojega življenja in njihove družine bili deležni nujnega duhovnega in zdravstvenega in človeškega spremljanja. Pridružite se namv sredo ob 17.3o pred sveto mašo.
Informativni dan na TF v Ljubljani bo potekal 16 in 17.2. ob 10 in 15 uri in v soboto ob 10 uri – Poljanska 4. Več informacij dobite na https://www.teof.uni-lj.si/.
Godovi in mašni nameni 5.2. – 11.2. 2024
pon. Agata……..za + Alojzija Škarja, 7 dan, ob 18 uri
tor. Pavel……..za + Nevenka Škufca, ob 7.3o zj.
sre. Julija……..za + Jože Gale, ob 18 uri
čet. Hieronim..za + Tomaž Ferbežar, 30 dan, ob 18 uri
za + Marta Dolinšek, obl. ob 19 uri na Gum.
pet. Apolonija…za ++ Štajnar, ob 18 uri
sob. Sholastika..za + Jožef Kobetič, obl. ob 18 uri
ned. med.let…ob 8 uri za žive in mrtve faranež
ob 10 uri za ++ Kastelic – Zalog
Misel ob kulturnem prazniku – Marsikdo misli, da so veliki tisti ljudje, ki jih slavi množica. Toda to ni vedno res; mnogo je slavljenih mož, ki pa še niso veliki ljudje. »Čas je veter, ki pleve razpihava in le zrno pušča.«
