Do povezave med župnijama Škofljica in St. Gallen je prišlo na pobudo nadškofa Šuštarja, ko je bil le-ta še glavni tajnik evropske škofovske konference v Švici in se je župnija St. Gallen ponudila, da bi pomagala kateri izmed slovenskih župnij. Ker se je na Škofljici ravno takrat začela zidava nove cerkve, je nadškof Šuštar v ta namen priporočil našo župnijo in tako je prišlo do medsebojnega pobratenja. Gonilna sila te povezave je bil sedaj že pokojni župnik Josef Sennhauser, danes pa te stike vzdržuje velik prijatelj Slovenije gospod Josef Wirth.
Mesto St. Gallen se nahaja nekaj več kot 10 km od Bodenskega jezera na tromeji med Avstrijo, Nemčijo in Švico. Leži v precej ozki dolini, ki se nadaljuje proti Bodenskemu jezeru, ima pa približno 70.000 prebivalcev. V mestu je nekaj industrije (znana je tovarna čokolade Maestrani ter nekdanja samostanska pivovarna), imajo pa tudi univerzo. Politično je St. Gallen glavno mesto kantona z enakim imenom.
Knjižnica je ponos benediktinskega samostana že od vsega njegovega začetka. Danes vsebuje okoli 100.000 knjig in je tretja največja knjižnica na svetu, takoj za Vatikansko in knjižnico v Pragi. Njena posebnost je 2.000 rokopisov, večina teh je iz časa največjega razcveta samostana (med 8. in 12. stol.). Veliko je odličnih, bogato iluminiranih rokopisov v irskem, karolinškem in otonijskem stilu. Druge knjige so iz renesančnega obdobja samostana (med 15. in 16. stol.). Knjižnica hrani tudi zbirko 1650 inkunabul (prvih tiskov). Srečno je preživela zaprtje samostana v letu 1805 in ostala nedotaknjena do današnjih dni. Ni pa namenjena le številnim obiskovalcem, temveč je še vedno odprta v študijske namene. Zaradi velikega števila zanimivih knjig, tiste, ki so razstavljene v vitrinah, zamenjajo kar dvakrat na leto.
Katedrala je posvečena sv. Galu in sv. Otmarju. Izvor te cerkve je celica irskega meniha sv. Gala, ki je v te kraje prišel leta 612. Tu je zbolel in ni mogel več nadaljevati svoje poti. Legenda pravi, da se je zapletel v trnje, iz katerega ga je rešil medved, zato ga upodabljajo z majhnim medvedom ob strani. Leta 719 je sv. Otmar tu zgradil prvo samostansko cerkev. Seveda to ni bila edina cerkev na tem mestu. Sedanja cerkev je bila zgrajena v letih 1755 do 1766 in je zadnja monumentalna zgradba poznega baroka. Kot gradbeni spomenik je zavarovana z vladnim odlokom. Od leta 1823 je tudi škofijska cerkev, saj je bila takrat ustanovljena škofija Chur – St. Gallen. Celotna cerkvena oprema je rokokojska in klasicistična. Vredne ogleda so freske, štukature, korna ograja in seveda korne klopi. Pod cerkvijo na zahodni strani je kripta sv. Otmarja iz leta 980, kjer je sedaj grobnica St. Gallskih škofov, na vzhodni strani pa je kripta sv. Gala, ki je še starejša – iz leta 830/837, vendar je bila med tem večkrat predelana. Na enem od dveh zvonikov je zanimiva stolpna ura, katere urni mehanizem je v enem zvoniku. Ura prek zahtevnih mehanskih prenosov poganja ure na sedmih mestih v cerkvi. Katedrala ima kar sedem zvonov. Velika dva sta v enem zvoniku, pet manjših pa v drugem. Največji zvon tehta kar 9 ton in se oglasi le ob največjih slovesnostih ter takrat, ko v sosednji zgradbi zaseda kantonski parlament.
Meščanom zelo veliko pomeni skoraj 1400 – letna zgodovina njihovega mesta. Z velikim spoštovanjem govorijo o svojem ustanovitelju sv. Galu in o dogodkih povezanih z njegovo zgodovino. Kapela sv. Gala stoji na mestu, kjer je nekoč sv. Gal postavil prvo zavetišče, ko se je na svojem popotovanju zaradi bolezni moral ustaviti na tem kraju. Celotna zgodovina prihoda je v kapeli narisana in napisana na 24 slikah, ki so pritrjene na stene in strop.
