Veseliti se drugega

Zima je minila in Friderik se je spet odpravil na pot. Tokrat na severno stran Michiganskega jezera. Pokrajina je bila neobljudena, gorata in porasla z gozdom. Daleč naokrog ni bilo naselja in belcev. Le na obali jezera je živelo kakih 4.000 Indijancev iz rodu Otawanov. V svojem jeziku so ta kraj imenovali Waganakisi, kar pomeni Krivo drevo. Med njimi je seme evangelija pred Friderikovim prihodom negoval misijonar Dejean Pierre, ki se je moral zaradi slabega zdravja vrniti v domovino. Spreobrnil je okoli 600 Indijancev. Z njimi je postavil skromno cerkev. Pripravil je tudi molitvenik v njihovem jeziku, ustanovil šolo za dečke in šolo za deklice. Po njegovem odhodu so Indijanci željno pričakovali novega misijonarja, ki so mu rekli kar »črna suknja«. Friderika so zato z veseljem sprejeli medse, kar je v pismu takole opisal: »Domorodci, ki so se zbrali pri moji prvi slovesni sveti maši, so bili neizmerno veseli, ko jim je po končani Božji službi škof zagotovo obljubil, da me bo pustil pri njih in da imam tudi jaz trdno voljo za zmeraj ostati med njimi.« Indijanci v Krivem drevesu so se preživljali z lovom in ribolovom. V prostranih pragozdovih je bilo dovolj divjadi, da so se oskrbeli z mesom in kožami. Indijanske žene so znale lepo ukrojiti čevlje in šivati obleke. Kožuhovino so pri belih trgovcih zamenjali za blago, orodje in živila. V Michiganskem jezeru so lovili ribe. Friderik je občudoval njihovo spretnost. Bili so navajeni dolgih in nevarnih poti skozi pragozd. Imeli so odličen sluh in izostren vid. Zdelo se je, da jim mraz sploh ne pride do živega, saj so včasih tudi pozimi prespali zunaj, kot bi spali na pernici. Odlično so plezali. Preko deročih potokov in rek so postavljali ozke brvi in Friderik se je čudil, kako so po njih tekali iz ene strani na drugo, medtem ko se je sam tresel in lovil ravnotežje. Prejšnji misijonar je Indijance naučil obdelovati zemljo, ki je bila sicer v teh krajih slabo rodovitna. Vseeno so na svojih skromnih poljih uspeh pridelati nekaj koruze in stročnic, posebno pa krompir, ki je tukaj dobro uspeval, Pridobivali so tudi javorjev sirup. Marca so se za več tednov odpravili v notranjost gozdov. Postavili so si kolibe in v njih prenočevali. V debla javorjevih dreves so naredili globoke zareze, iz katerih je začel pritekati sok. Prestregli so ga v posode iz lubja ter ga zavreli, da se je zgostil v sirup. Ta sirup jim je služil kot sladkor, potrebovali pa so ga tudi pri menjavi blaga z belci. Denarja namreč niso imeli in ga tudi niso hoteli imeti. Imeli so poglavarja, ki pa so mu izkazovali le prostovoljno pokorščino, kajti kazni ali drugih sredstev prisile niso poznali. Tudi državni zakoni zanje niso veljali. Friderik je takoj vzljubil preprost in naraven značaj Indijancev. Z učenjem jezika je imel še vedno precej težav, a odločen je bil, da ga bo osvojil, saj je vedel, da se jim bo le tako uspel res približati. Veselil se je svojega poslanstva med njimi in je v pismu takole zapisal: »O srečni dan, ki me je pripeljal med Indijance, pri katerih bi zdaj rad ostal do svojega zadnjega diha, ako je to presveta Božja volja.« Iz današnjega šmarničnega branja odmeva veselje. Indijanci so se prisrčno razveselili prihoda novega misijonarja, Friderik pa se je prav tako neizmerno veselil, da bo lahko delil svoje življenje z njimi. Med nami pa je veselja nad bližnjim pogosto premalo. Preveč smo samozadostni. Lažje je prižgati televizor ali sesti za računalnik, kot pa si priznati osamljenost in poiskati bližino drugega. Marija je v Betlehemskem hlevčku okušala polnost Veselja, ki ga prinaša bližina. V iskreni bližini se tudi danes med nami rojeva Bog. Marija naj nam zato pomaga, da se bomo resnično veselili drug drugega in hrepeneli po medsebojni bližini.

Naloga: V ta namen zmolite desetko rožnega venca in dodajte vzklik: ki si ga Devica rodila.