V tedniku Družina, v 40.letniku iz leta 1986, , ki je izšla 19. oktobra, lahko beremo o posvetitvi naše župnijske cerkve, podroben članek:
Davno davni sen Škofeljčanov je postal resnica in ta je lepša od sanj! – Nedelja posvetitve cerkve sv. Cirila in Metoda, zavetnikov Evrope, je bila kot pravljica iz davnine: množica vernikov, duhovnikov, pevcev je delila radost z domačini.
Nedelja, 12. oktobra, ko je ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar posvetil novo cerkev sv. Cirila in Metoda, bo Škofeljčanom ostala v žlahtnem spominu. V najhitrejšem času so uresničili to, za kar so si tako vnemo prizadevali. To je dogodek, ki so ga zapisovala njihova srca, vsaj tista, ki z vso iskrenostjo pripadajo župnijskemu občestvu. V delovni dan in večerni počitek jih bo spremljala zavest o njihovi cerkvi – kraju miru, srečanj, prijateljstva; čim bolj bodo speti z vsem, kar se bo v njej dogajalo – z molitvijo, evharistijo, pesmijo, z zakramentom sprave – tem bolj bodo okusili mir, ki ga svet ne more dati. Že na predvečer posvetitve cerkve je mladina s pestrim sporedom molitve, meditacij, pesmi in razmišljanjem o božji besedi zgovorno izpričevala namen tega kraja.
Milost in mir vam vsem v sveti božji cerkvi! To je bil prvi pozdrav posvečevalca, nadškofa Šuštarja, veliki množici, ki je obdala novo svetišče. Zastopnik graditeljev je nadškofu izročil ključe cerkve; v spremstvu 50 duhovnikov je vstopil v cerkev ob pesmi združenih zborov iz Grosupljega, s Police, iz Šentvida pri Stični, Višnje gore in Škofljice; pod taktirko prof. Jožeta Trošta so pevci izjemnemu dogodku podarjali dovršeno glasbeno sporočilo. Velik del ljudstva je ostal zunaj bogoslužnega prostora, dogajanje v njem so lahko spremljali na televizijskem zaslonu. V cerkvi so bili poleg pevcev predvsem narodne noše in gostje: voditelji gradnje, načrtovalci, arhitekti, inženirji, zastopniki domače župnije in prijateljske župnije iz St. Gallena v Švici (z njimi je prišel tudi njihov župnik Johannes Sennhauser).
Lepi obredi posvetitve so ustvarjali zbranost: litanije vseh svetnikov, posvetilna molitev, maziljenje oltarja in cerkve. Oltar, maziljen s svetim oljem, je postal simbol Kristusa, ki ga je Nebeško Oče mazilil s Svetim Duhom; kraj je postal svetišče, določen za službo Bogu, tu po zakramentih prejemamo božje življenje, tako udi vsak kristjan postaja živo svetišče in duhovni oltar. Posvečevalec, nadškof, je v svojem nagovoru dajal dvojno naročilo: Živeti moramo kar Cerkev oznanja, šele tako bomo gradili živo Cerkve, sami postajamo živi kamni. Slednjega kristjana nagovarja Kristus kot nekoč apostola Petra – s teboj, na tebi, iz tebe mora zaživeti Cerkev, živa in dejavna. Cerkev je bila posvečena, luči so osvetlile arhitekturni prostor, ki ga je zasnoval projektant dipl. ing. arh. France Kvaternik. Oltar so okrasila dekleta v narodnih nošah, zastopniki domačega župnijskega občestva so posvečevalcu, nadškofu Šuštarju, izročali darove za oltar: veliko svečo, kruh, vino, svečnik, sliko s podobama zavetnikov cerkve. Bil je lep prizor, ganljiv, utrjeval je voljo za molitev in za delo, za medsebojno pomoč, za poslanstvo miru, sožitja, ljubezni in spoštovanja.
Po simbolnih darovih, po skupni molitvi, izročanju miru drug drugemu, po istem evharističnem kruhu smo začutili tisto, kar je v sobotnem večeru poudarjal projektant Kvaternik. Hotel da je dati prostoru nekaj tiste arhitekturne duše, ki bi ljudi zbliževala, jih povezala z duhovnikom in po njem s Kristusom. “Hotel sem samo uresničiti navodila koncilskih očetov… naj bo bogoslužni prostor tako zasnovan, da se bodo ljudje spet počutili kot v prvih časih krščanstva, med seboj bolj povezani, da bi bili čimbolj družina… da bi bili medsebojni stiki čimbolj neposredni, prijateljski, odprti…
Oltar ni več razkošna zlata arhitektura, predstavlja le mizo zadnje večerje, torek Kristusa samega, je središče cerkve. ” Blizu ljudi in oltarje je ambon, kjer se oznanja božja beseda, blizu je tudi krstni kamen, da bi se vselej pri krstu pred očmi veselili novega člana župnijskega občestva. “Moja želja je bila predvsem ta,” je dejal Kvaternik, “c da ne bi žalovali za prostori svojega otroštva, saj močno upam, da vam bo ta, ki smo ga s skupnimi napori uresničili, pri vsakem obisku pomagal ustvariti prijetno občutje, da ste v hiši miru, da se boste v njem lahko soočali sami s seboj, s svojo okolico ter z Njim, ki je zadnji razlog vsega vašega početja.”
Veliki dan se je z evharistično daritvijo iztekal v veličastno pesem vseh Hvala večnemu Bogu! “Hvala najprej Bogu,” je že med svojim nagovorom dejal nadškof, “za izreden dogodek posvečenja nove cerkve, ob lepi jesenski nedelji, ob zorenju sadov v naravi, ob mednarodnem letu miru…” Hvala tudi ljudem, ki so gradili ali imeli skrb za gradnjo te cerkve. Ob koncu se je vsem zahvalil tudi župnik Peter Kvaternik: dobrotnikom doma in v tujini, posebno tistim iz Kanade, duhovnikom v Sloveniji… “Hvala nadškofu za njegovo veliko skrb, s katero je spremljal priprave na gradnjo in vse delo – do današnjega dne!” Zahvala arhitektom, inženirjem, gradbincem,” darovalcem iz Švice, ki so nam ves čas stali ob strani s svojimi darovi ter nenehno spremljali našo gradnjo, saj so se ves čas na cerkveni oglasni deski stolne župnije v St. Gallenu menjavale slike z našega gradbišča in vabile vernike k velikodušnosti”, zahvala domačinom – “kolikor bolj se je kdo žrtvoval, toliko večje veselje danes napolnjuje njegovo srce”.
Posebna priznanja je nadškof Šuštar podelil zastopniku Gradbenega podjetja Grosuplje, arhitektu Francu Kvaterniku ter nadzornemu inženirju Matjažu Karlovšku. Prisrčna in ganljiva je bila zahvala, ki jo je v imenu domačega župnijskega občestva župniku Kvaterniku izrekel Franc Trtnik. Težko breme gradnje mu je bilo naloženo, a ker je šlo za skupni farni dom, ga je nosil #z vso mladostno vnemo in energijo”; koliko potov, prošenj, odpovedi, upov in razočaranj. Trtnik e je zahvalil tudi “požrtvovalni katehistinji in teologinji Silvi, ki je materinsko spremljala potek gradnje in si na svoja ramena nalagala drobne skrbi in drobna dela, kot to zna mati v družini”. Izrazil je obema hvaležnost posebno zato, “da je mlada župnija istočasno tudi duhovno zaživela”; v imenu vseh je Trtnik zagotavljal, da si bo škofeljski vernik poslej poskušal biti “živ kamen v mozaiku farnega življenja”.
Mladi Škofeljčani so se z vso vnemo vključevali v praznovanje tega edinstvenega dogodka. Pripravili so pester spored molitve in premišljevanja na predvečer posvečenja cerkve, sodelovali pri čiščenju, urejanju okolice cerkve, delili spominske podobice, prodajali versko literaturo v novem kiosku, v preddverju bogoslužnega prostora. Najlepši vpogled v arhitekturno podobo nove cerkve, v nastajanje tega svetišča, v pomen tega duhovnega središča za ljudi nam daje brošura, ki so jo za ta dan že imeli na razpolago v svojem novem kiosku. Brošura ima naslov: Cerkev – kraj miru, srečanj in prijateljstva. O pomenu tega svetišča piše v njej nadškof Šuštar, o svetih bratih Cirilu in Metodu kot sozavetnikih Evrope razmišlja Franc Perko, profesor na ljubljanski teološki fakulteti, o verski vzgoji odraslih, skrbi za versko vzgojo otrok in mladine, o nalogah verne družine piše Janez Gril, medškofijski asistent za študente, o deseti obletni župnije, nastajanju nove cerkve, o delu gradbenega odbora pišejo župnik Peter Kvaternik, arhitekt Franc Kvaternik, diplomirani gradbeni inženir Matjaž Karlovešk ter elektroinženir Alojzij Marolt.
“Bog blagoslovi rast nam mlado!” je zapisal pesnik Neruda. Kaj drugega moremo reči v pozdrav in spodbudo mlademu občestvu za vsa njegova prizadevanja: Bog jih blagoslovi, da bi jim bila nova cerkev v resnici vselej “kraj miru, srečanj, prijateljstva”.
________________________________________________________________________
Načrte za novo cerkev in župnijsko središče v Škofljici je izdelal dipl. inž. arh. Franc Kvaternik v sodelovanju s Projektingbirojem v Ljubljani. “Zelena oaza, ki se kakor klin zajeda med dve glavni naseljeni območji Škofljica, je (glede na župnijsko središčnost) najidealnejše mesto za postavite župnijskega središča. Hrup, ki ga trenutno še povzroča magistralna cesta, bo sčasoma odpadel in tako bo naša lokacija postala kvalitetnejša, še bolj primerna za srečevanje vernikov, ki si za to področje želijo miru in tišine… Višinsko močno razgiban teren je sicer povzročal dodatne težave pri lociranju posameznih funkcionalnih sklopov, ki naj bi delovali vsak zase in vendar kot celota.” Tako piše arhitekt Kvaternik. . Ob notranji ureditvi poudarja: “Od vsega začetka je bila naša želja, naj bi prostor slehernega obiskovalca že pri vstopu usmeril k središču v njegovo bistvo in smisel. Vse naj bo osredinjeno v točki oltarja, vsa oblikovna pomagala naj vodijo k točki srečanja, brez dilem in neposredno. V tej točki je daritev, oznanjevanje božje besede, tu je krst in Njegova navzočnost. Slovenski vernik nsi s seboj vso naravo podzavestno, zato želi biti v sakralnem prostoru intimno sam, brez zunanjih vplivov in motenj.” To teženje podpira tudi križev pot, ki ga je izdelal akademski kipar Stane Jarm.
Cerkev je gradilo SGP Grosuplje – “gradilo je solidno”. Nadzor nad izvajanjem del je prevzel dipl. inž. gr. Matjaž Karlovšek. “Gradba je bila zahtevna, saj je vsebovala polno vogalov in okroglin.” Inž. Marolt, član gradbenega odbora, pravi o deležu župljanov pri gradnji, ki je bil zelo velik. “za uspešno delo gradbenega odbora ima veliko zaslug vsestranska pomoč, ki mu jo je nudil nadškofijski ordinariat in tudi sam nadškof. Tako gradbeni odbor, kot tudi celotna župnija smo hvaležno arhitektu Kvaterniku za njegovo vestno opravljeno delo. Globoko ganjeni pa smo ob izdatni pomoči predvsem švicarske župnije iz St. Gallena, pa tudi pomoči naših izseljencev v Kanadi in drugod kakor tudi rojakov iz domovine.”
Monštranco za novo cerkev je kot poseben simbol prijateljske povezanosti med švicarsko in slovensko župnijo izročil na dan posvetitve cerkve župnik Johannes Sennhauser.
