Zakonska skupina na Škofljici deluje od pomladi leta 1997. Skupaj nas je zbral naš župnik g. Jože Tominc. Skupaj z njim se zakonci srečujemo vsak prvi petek v mesecu ob 20h. Morebitno začetno tremo in negotovost je hitro zamenjala sproščenost in predvsem veselje ob spoznanju: našli smo sorodne duše, našli smo prijatelje.
Srečanja večinoma potekajo v župnišču, nekajkrat pa so se odvijala tudi na domovih posameznih zakonskih parov. Teme pripravljamo zakonci sami. Nekaj dni pred srečanjem par, ki pripravlja temo, obvesti ostale, o čem se bomo pogovarjali. Tako imamo vsi zakonci čas, da se o temi med seboj pogovorimo, o njej premišljujemo in pridemo na srečanje pripravljeni na pogovor. Za uvod preberemo odlomek iz Svetega pisma ali molimo krajšo molitev. Sledi kratka predstavitev teme, ki predstavlja iztočnico za nadaljnji pogovor, zatem ima vsak od prisotnih, če želi, možnost povedati svoje misli. Vsakomur z zanimanjem prisluhnemo in ga med pripovedovanjem ne prekinjamo, dokler nismo vsi na vrsti. To pravilo nam preprečuje, da bi govorili vsevprek. Tako se tudi učimo poslušati druge.
Drugi del srečanja poteka bolj neformalno, največkrat ob pogovoru, ki se navezuje na temo ali pa tudi ne.
V šoli se je treba več let učiti za poklic, ki ga kasneje opravljamo, zakonska skupina pa se nam zdi pravi kraj za pridobivanje znanja za najpomembnejši poklic – to je poklic moža, žene, staršev in vzgojiteljev. V skupini vedno znova ugotavljamo in se strinjamo, da so nam ta srečanja potrebna. So povod, da se zakonci mnogo več pogovarjamo med seboj, pričevanja in izkušnje drugih zakoncev pa so lahko dragocena pomoč pri reševanju lastnih težav. Zakon nam namreč prinaša prav vse: srečo in stiske, upanja in razočaranja, težke odločitve in veselje, lepe in žalostne trenutke.
Poleg mesečnih srečanj nas povezujejo tudi izleti, skupni pikniki, obisk kakšne prireditve in podobno, saj nas družijo prijateljske vezi in se radi srečujemo ob različnih priložnostih.
Posebno se razveselimo, kadar se uspemo udeležiti duhovnega vikenda za zakonske pare, ker je to priložnost, da se zakonci ustavimo, prevetrimo naše medsebojne odnose in nato lažje uresničujemo poročno obljubo: živeti skupaj v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju…
Velikokrat se zakonci počutijo kot čreda brez pastirja in se sami prebijajo skozi zakonske stiske, kot vedo in znajo. Zakonci v zakonski skupini pa doživljamo Boga kot pastirja vodnika, ki hodi pred nami. V odnosih med zakoncema je stalno navzoč Jezus, ki sta ga zakonca z zakramentom zakona povabila medse, da nenehno združuje, utrjuje, povezuje, blaži in blagoslavlja sožitje moža in žene.
Želja naše skupine pa je, da bi se nam pridružil še kakšen zakonski par. Po poroki se marsikdo preseli v povsem novo okolje. Eden od načinov, kako se vrasti v novo župnijo, je tudi, da se nam pridružite. Zatorej, zakonci, le pogumno! Veseli vas bomo!
