Iskati resnico
Frideriku se je zdelo pomembno, da pozna in razume poganske navade in običaje domorodcev. Zavedal se je namreč, da so jih oblikovali strahovi in hrepenenja njihovih prednikov ter njih samih. Skrbno jih je preučeval in jih leta 1836 popisal v knjigi z naslovom Zgodovina, značaj, šege in običaji severnoameriških Indijancev.
Verski obredi Otavanskih Indijancev so bili pogosto povezani z lovom. Z njimi so si skušali zagotoviti uspešen lov ali pa se zahvaliti, kadar so kaj ujeli. V vsaki poganski skupnosti so določili nekoga, ki je take obrede vodil. Spremljalo jih je divje petje, kričanje in bobnanje, ki se je razlegalo po pragozdu. Kadar so na primer ulovili medveda, so ga med obredom kar celega kuhali ali pekli ter ga z močnim vpitjem darovali duhovom. Nato so skupaj pojedli meso. Kadar so imeli na razpolago žganje, so se obredi pogosto zaključili v pijanosti in razuzdanosti. Otavanski Indijanci so poznali duhove podzemlja in duhove zraka. Imeli so tudi svoje hišne malike. Sredi vasi so na visok kol nasadili iz lesa izrezljano človeško glavo, ki so jo ovili z mnogimi rutami. K temu maliku so se zatekali po pomoč v raznovrstnih potrebah.
Če je kdo izmed njih zbolel, so takoj poklicali malikovalskega pevca, ki je kričal nad bolnikom in opravil obred daritve, ob katerem so velikokrat pobijali pse in jih pojedli. Umrle so pokopavali skupaj s tobakom, nožem in hrano. Hrano so prinašali tudi na grobove, da bi umrli lahko ponoči jedli. Sicer pa so imeli glede posmrtnega življenja različne poglede. Nekateri so menili, da s telesom umre tudi duša in da je po smrti vsega konec. Drugi so verjeli, da bodo šle njihove duše po smrti proti sončnemu vzhodu, kjer se bodo združile in uživale blagostanje, ne glede na to, ali so bili ljudje v svojem življenju dobri ali hudobni. Spet tretji pa so bili prepričani, da obstaja več življenj in da se po smrti ponovno rodimo kot žival ali druga oseba.
Pri svojih ženitvah niso imeli posebnih navad. Ženin in nevesta sta drug drugemu podarila odeje in oblačila. Njihove zveze pogosto niso bile trajne. Nekateri moški so živeli z eno žensko, drugi z dvema, tremi ali celo štirimi.
Friderik je sicer razumel, da so obredi del indijanske kulture in predstavljajo njihovo iskanje globljega smisla. A od spreobrnjencev je strogo zahteval, da se, sedaj ko so sprejeli resnico, odpovejo starim navadam. Zato so mu prinašali tako imenovane vražarske vreče, v katerih so imeli shranjene predmete, ki so jim služili za izvajanje daritvenih obredov. Friderik je imel navado, da je pred cerkvijo pripravil ogenj in v njem zažigal malikovalske predmete. Indijanci so v tem prepoznali simbol novega začetka in spreobrnjenja k resnici.
Pomembno je, da v naših medsebojnih odnosih vedno vztrajno iščemo resnico. Pri tem se bomo morali srečati z dejstvom, da se v marsičem motimo in da so naše predstave o življenju pogosto napačne. Kadar to spoznamo, se moramo enkrat za vselej odpovedati zmoti in iti dalje. Zato je potrebna ponižnost, ki se nam pogosto upira. Marija je v Jeruzalemskem templju ob dvanajstletnem sinu spoznala, da je njena predstava o materinstvu in medsebojnih odnosih v družini, napačna. Tudi tokrat je zmogla ponižno molčati in premišljevati Jezusove besede. Njena priprošnja naj nam pomaga, da se bomo v naših medsebojnih odnosih zmogli odpovedovati zgrešenim predstavam in odpirati prostor resnici.
Naloga: V ta namen zmolite desetko rožnega venca in dodajte vzklik: ki si ga Devica v templju darovala.
