Že od samih začetkov krščanstva, se je Cerkev spraševala o vlogi Marije v božjem načrtu. Kot izbrana od Boga za Mater božjemu Sinu je morala biti nekaj posebnega. Ob njenem vnebovzetju, ko je bila s telesom in dušo vzeta v nebo, je ta skrivnost postajala še večja.
Leta 1708 je že papež Klemen XI. ukazal obhajati praznik njenega brezmadežnega spočetja. leta 1854 je papež Pij IX. razglasil eno redkih cerkvenih dogem o tem, da je bila sicer spočeta na naraven način, vendar že od prvega trenutka obvarovana vsakega greha – tudi izvirnega. Datum 8. december je bil izbran načrtno, saj je v Cerkvi že nekaj časa veljal 8. september za spomin na rojstvo Marije – med njima je torej 9 mesecev.
4 leta po razglasitvi dogme se je v Lurdu zgodil nenavaden dogodek, saj se je Marija prikazala Bernardki že šestnajstič in na njeno nenehno spraševanje po imenu odgovorila: “Brezmadežno spočetje sem.” S temi besedami je Marija sama potrdila pravilnost dogme in od tega dogodka Cerkev še bolj goreče obhaja praznik njenega brezmadežnega spočetja 8. decembra.
Ta dan je v Cerkvi tudi tradicija, da se ji posvečajo duhovniki in bogoslovci, nad katerimi ves čas bedi in so ji še posebej ljubi. V vseh prikazovanjih doslej je to tudi sama večkrat poudarila in nas prosila, naj molimo za njene duhovnike.