KRČMAR – božična devetdnevnica

 

V Betlehemu, kjer se je rodil Jezus, je bila gneča. Prenočišča so bila zasedena in za Jožefa in Marijo ni bilo primernega prostora. Hodila sta po mestu in iskala, vendar vse zaman. Prišla sta tudi do krčmarja, ki je bil usmiljenega srca. To je zgodba tega krčmarja. Povedal jo je vsakemu človeku, ki ga je hotel poslušati. »Mi, judje, imamo gostoljubje zapovedano. V naših domovih je vsak popotnik dobrodošel. Dolžni smo ga sprejeti v hišo, mu ponuditi hrano in pijačo ter po potrebi tudi prenočišče. Ljudje smo le popotniki na tem svetu. V resnici ni nič našega, ker smo vse prejeli od dobrega Boga. Ko bomo umrli, bomo vse zapustili, nič ne bomo vzeli s seboj. Zato sprejemamo popotnike. Moja hiša je tudi njihova. Prav tako hrana, pijača in ležišče.

Cesar je hotel vedeti, koliko ljudi živi v naši deželi. Ukazal je, da se morajo vsi prebivalci registrirati. Veliko ljudi je prišlo v naše mesto. Vsi, ki so izvirali od tod. Nekega dne je na vrata potrkal mlad par. Ko sem odprl vrata, sem pred seboj zagledal mladega in postavnega moža. Bil je oblečen kot popotnik. Za njim sem videl osla, na katerem je sedela moževa mlada žena. Že po obleki sem videl, da nista ravno premožna. Utrujena sta bila in njuno živinče se je le težko držalo na nogah. Vljudno me je pozdravil in vprašal, če bi se pri meni našlo kakšno prosto mesto, kjer bi lahko z ženo prenočila. Pogledal sem njegovo ženo. Iz oči ji je odsevala utrujenost. Obšel me je nenavaden, prijeten drget. To nista bila navadna popotnika. Nikakor. Nekdo je bil z njima in ju varoval z močno roko. Na vsak način bi jima rad ustregel, vendar nisem mogel. Poklical sem ženo in jo vprašal, če ima kakšen predlog. Žena je videla, da bo mlada žena na oslu kmalu rodila. Potrebovala sta torej varno streho nad glavo. Kraj, kjer ju ne bodo motile množice ljudi in njihovo vpitje. Sam pri sebi sem razmišljal: ˈKam naj ju napotim? Kam? ˈ Nenadoma sem se spomnil rešitve, ki ni bila ravno najboljša, vendar v tistem trenutku boljše tako in tako ni bilo. Napotil sem ju na svoj pašnik. Vedel sem, da je na tistem pašniku votlina, ki bi bila primerna za bivanje. Bila je prostorna in suha. V njej je bilo dovolj sena za mehko ležišče. Žena je iz hiše prinesla celo naročje blaga, ki ga bosta lahko uporabila za pripravo ležišča in tam povila novorojenca. Možu sem dal torbo, polno hrane, in steklenico vina. Vse sta hvaležno sprejela in odšla proti votlini, kamor sem ju napotil. Čez nekaj dni sta se vrnila, da se mi zahvalita. Žena je v naročju držala sina in sijala od sreče. Bil sem prevzet in navdajal me je nebeško prijeten občutek.«

Naloga: Naberi mah za domače jaslice.

CLOSE
CLOSE