PES ČUVAJ – božična devetdnevnica
Na vsakem pašniku imajo pastirji štirinožnega pomočnika. Psa, ki jim pomaga preganjati zveri, da ne razženejo črede in ubijejo kakšne ovce. Prav tako pa znajo pravi pastirski psi poiskati izgubljene ovce ter držati čredo skupaj, da se živali ne razkropijo predaleč. Ob ognju na pašniku je ležal star pes in se mučil s kostjo, ki mu jo je vrgel pastir. Bil je prestar, da bi tekal za ovcami ali preganjal zveri. To delo je prepustil mlajšim in močnejšim članom pasjega krdela. Kmalu se mu je pridružil mladič, ki se je šele učil pastirskih veščin. Prosil ga je, da mu pove zgodbo o Jezusovem rojstvu. Začel mu je pripovedovati zgodbo, ki jo je že neštetokrat ponovil, vendar se ni nikoli naveličal. »Bila je topla in jasna noč. Luna in zvezde so to noč sijale posebej močno. Videlo se je, kot ob belem dnevu. Čreda je bila nenavadno mirna. Tudi pastirji so se pogovarjali bolj potiho kot navadno. Globok mir je legel na pašnik. Tako lepega večera in tako mile noči nisem doživel ne prej ne pozneje. Nenadoma so se zaslišali koraki. Takrat sem še odlično slišal. Po korakih sem natanko vedel, kdo prihaja in kakšni so njegovi nameni. Ti koraki so bili drugačni od vseh. Slišal sem kopitljanje osla, ki je nesel tovor, in stopinje utrujenega moža. Takoj sem vedel, da niso nevarni za čredo. Vseeno sem zalajal, da sem pastirje opozoril na prišleke. Ko so se približali, sem začutil neko milino, ki so jo širili okoli sebe. Zlasti mlada žena, ki je sedela na oslu. Ne znam opisati tega občutka. Bilo je lepo kot v nebesih.
Pastirji so prišleke sprejeli in jih pospremili v votlino. Šel sem do vhoda votline in videl pastirja, ki je pripravljal ležišče za tega moža in njegovo ženo. Čudno se mi je zdelo, ker pastirji navadno nikoli ne počnejo tega. Tokrat je bila izjema. Pastirice so hitele pripravljati toplo vodo, čiste brisače in plenice. Takrat sem videl, da se ženi bliža čas poroda. Zato sem se umaknil od vhoda ter pozorno gledal in poslušal okoli sebe. Želel sem jih kar se da budno varovati. Slišal sem vsako bilko, ki jo je veter zazibal. Ko se je zaslišal otroški jok, sem zopet prišel k vhodu votline. Mlada žena me je pogledala z nasmehom, kot bi vedela, da sem jih varoval. Ko sem se približal, mi je ponudila svojega otroka, da sem ga lahko povohal. Še danes imam v nosu ta čudoviti vonj. Imel sem občutek, kot bi se mi tudi otrok zasmejal in me pobožal po kožuhu. Bil sem tako srečen, da bi lahko kar umrl. Pa nisem, da vam lahko vedno znova ponavljam zgodbo o tem čudežnem večeru.«
Naloga: Vprašaj mamo ali očeta, če ima zate kakšno delo in ga opravi.
