Oznanila župnije Škofljica, 7.1.2023

 

SPOZNAVAJMO  NAŠA ZAVETNIKA

 

Z Vzhoda luč!

Z Vzhoda nam vzhaja sonce, z vzhoda je prisijalo božje sonce Jezusa Kristusa.

Na vzhodnem nebu žare zvezde velikih cerkvenih očetov, ki so tudi naši veri očetje.

Vzhod je dežela  svetih spominov.

Z vzhoda sta prišla slovanska apostola sv. Ciril in Metod, da sta Slovanom prižgala luč krščanske vere in prosvete.

»Usmiljeni in dobrotljivi Bog hoče, da bi se vsi zveličali in prišli k spoznanju resnice. Zato je človeškemu rodu pošiljal preroke in apostole. Tudi našemu  (slovanskemu) rodu je obudil učitelja apostola, ki sta zapuščene Slovane razsvetlila in učila hoditi v luči zapovedi božjih.«

/Tako približno se pričenjata staroslovenski legendi sv. Cirila in Metoda./

TAIZEJSKO NOVOLETNO SREČANJE V LJUBLJANI  2023

Dan po zaključku taizejskega novoletnega romanja, imenovanega tudi romanje zaupanja na Zemlji, zbirava vtise. Neverjetno koliko lepega, novih spominov in podoživljanja vsega, kar se je že do sedaj nama zgodilo v povezavi s Taizejem. Prvič sva se srečala s taizejskimi brati na srečanju v Ljubljani, ki je potekalo od 1. do 3. maja 1987. To je bilo prvo srečanje vzhodne in zahodne Evrope v takratnih komunističnih časih. Tudi na Škofljici smo imeli romarje, ki smo jih gostili po družinah. Decembra 1988 smo se z mladinsko skupino udeležili novoletnega srečanja v Parizu. Na pot smo odpotovali z dvonadstropnim avtobusom. Spali smo v dvoranah, se vozili s podzemno železnico in seveda obiskali glavne pariške znamenitosti. Posebej smo si zapomnili majhna krožišča tik pred vasico Taize, ki smo jih videli prvič. Od takrat dalje smo pri mladinskem pevskem zboru in nedeljskih mašah pogosto prepevali taizejske speve. Na novoletnem srečanju sva bila še l. 1993 v Münchnu in l. 1994, ponovno v Parizu. V Taize sem prvič poromala julija 1993, skupaj sva bila tam še poleti 1994 in 1995, vedno po en teden. Po vsem napisanem nisva premišljevala niti sekunde, ko je prišlo povabilo, da se iščejo prenočišča za letošnje srečanje v Ljubljani. Takoj sva izpolnila prijavnico za šest oseb in se že več tednov pred srečanjem veselila tega dogodka.

Na najino veliko veselje smo res dobili šest romarjev, tri fante iz Hrvaške ter dve dekleti in enega fanta iz Južne Tirolske. Večinoma smo se pogovarjali angleško, s Hrvati občasno hrvaško. Ob jutrih smo se družili pri skupnem zajtrku, zvečer pa pozno v noč ob čaju in pecivu spoznavali naše življenje in delo, kulturno dediščino in zgodovino narodov. Tri večere sva se tudi midva udeležila večerne molitve v Stožicah. Težko je z besedami opisati lepoto doživetega. Množica zbranih, petje taizejskih spevov, nagovori priorja taizejske skupnosti… Srečala sva več slovenskih prijateljev in znancev. Veseli smo bili drug drugega in ponovno nagovorjeni, da se trudimo in delamo za mir v svojih okoljih, družinah, službi in kraju.

Na prvi dan novega leta, ki je bil hkrati tudi zadnji dan taizejskega srečanja, smo gostitelji pripravili za svoje romarje praznično kosilo. To je bil prav poseben dan in hkrati zadnje ure, ki smo jih preživeli skupaj. Veliko smo se nasmejali, se pogovarjali, ponovno iskali podobnosti med nami in še in še… Peter je pri molitvi na začetku kosila izrazil hvaležnost, ker so k nam prinesli Boga, oni pa so ob slovesu rekli, da so hvaležni, ker so pri nas našli Boga.

Srečanja in doživetja teh petih dni so se nas dotaknila. Bilo je izjemno lepo. Bogu hvala za priložnost, da smo lahko v naši družini gostili šest mladih. Bogu hvala za vse nevidne dotike taizejskih doživetij, ki nas usmerjajo in vodijo k miru v našem življenju. Bogu hvala za ponovno doživeto spodbudo za vsakdanji trud pri gradnji miru. In Bogu hvala za izkušnjo miru, ki jo taizejski bratje sejejo med mlade in je bila v naju zasejana pred mnogimi leti. Anna, Katja, Danijel, Sebastjan, Karlo in Ivan, srečno!

Karmen in Peter

IZGUBLJENI LJUDJE V CERKVENEM SVETU

Ni prostora za izgubljene

 

Naša župnija je bila primeren trg za zahtevne verske potrošnike in bolj kot karkoli drugega so ti zahtevali, »da opravimo že s tem« /to pomeni obhajilo, birmo…da so lahkio izpolnili svojo dolžnost…ki so jo čutili iz kakršnega koli razloga že: krivde, strahu, da bi jih tašče pustile pri miru, karkoli. Vse se je zreduciralona prejemanje obhajila, zato so bile največje vrednotev naši župnijski kulturi preprostost, lahkotnost in naglost. Pozno prijhajanje in zgodnje odhajanje sta bili prej pravili kot izjema. Strateško parkiranje in namestitev v klop tako, da pri izhodu prehitiš vse druge pa so bile poteze pravih izvedencev.

Dejansko smo imeli zahtevne potrošnike, ki so v svoji »opravimo že s tem« miselnosti /in presenetljivi nevednosti evharističnega slavja/ skušali vztrajati, da prinesemo obhajilo njihovim otorkom kar k verouku. Ker niso nameravali svojih otrok peljati k verouku in še k maši, so hoteli oboje združiti. Bili smo priča obhajancem, ki so po obhajilu prišli z avomobilskim ključem v roki in tako silili, da bi hostijo položimo poleg ključa. Pravzaprav smo videli ljudi, ki so dejansko prišli samo za obhajiloMinimalističen pristop je takšen: glasba mora biti skopa, a še bolje, če je sploh ni. Pridigar v bistvu ne pridiga. Samo govori in še to ne dolgo. Maša je trideset minutni opravek, darovana v nedeljo zgodaj zjutraj, da cerkev ne »razbije dneva« in se lahko posvetijo  stvarem, ki bi jih radi počeli…   /se nadakljuje/.

Zahvala  – Taize – sodelavcem in družinam

Mladi iz Evrope so prihajali v naš kraj z pričakovanjem in hrepenenjem po sprejemu. In lep sprejem so doživeli po družinah in tudi v župniji. Zato se je še posebej potrudil tudi Matevž Strgar, ki je veliko svojega časa vložil v to pripravo. Priprava se je pričela veliko prej, že dva meseca, so imeli razna srečanja za molitev, petje, za iskanje družin, kjer bodo mladi preživeli nekaj dni. Vsem družinam gre iskrena zahvala z čudovit sprejem, saj so to tudi mladi izražali  na vsakem koraku. Hvala vsem, ki ste pomagali z odličnim pecivom. Posebej se zhavaljujem tudi vsem, ki ste se pridružili skupni molitvi v župnijski cerkvi, na stadionu v Stožicah in tudi ob sveti maši v župnijski cerkvi.  Hvala Veroniki za igranje in petje, in tudi vsem drugim sodelavkam v skupini z Matevžem.  Hvala, ker ste vse lepo pospravili. Bog nas bo vse blagoslovil za to delo. Želim lepa srečanje ob ponovnem ssnidenju. Hvala.

Jaslice 2023

Vsako leto imamo priložnost videti nove oblike jaslic. Tudi letos so nekaj posebnega. Pomislimo na ravno polje  in tudi na samo štalico, ki je v obliki krogle – zemlje in v sredi je Marija z Jezusom. Jezus je v sredešču in tudi sam prostor je čudovito osvetljen, da vidimo pomembnost  dogodka. Pastirji so po ravnini in okrog njih so ovce, ki jih pastirji pasejo in varujejo. Prav je, da se ob njih večkrat ustavimo in zahvaljujemo delavcem, ki so nam želeli približati to sveto skrivnost. Hvala!!

Ta teden imajo vsi veroučenci reden verouk – redna veroučna srečanja. Seboj naj prinesejo liturgične zvezke.

Danes popoldne  ali zvečer  ob 17 uri lepo vabljeni na koncert božičnih pesmi,  ki ga bodo izvajali štirje zbori.

Jutri vstopamo v cerkenem letu v čas med letom.

Vabim, da poravnate račune za verski tisk in tudi nekateri še za veroučne knjige za to leto.

V soboto vabim mlade dečke , ki želijo sodelovati pri bogoslužju, da pridete v zakristijo ob 8.3o. Z velikim veseljem vas pričakujemo saj je to ena lepa služba – služimo Kristusu.

 

Godovi in mašni nameni 8.1. – 14.1. 2024

pon. Severin………..za + Ana Toni, ob 18 uri

tor.    Pij………za žive in mrtve duhovnike MK. Ob 7.3o zj.

sre. Gregor….ob 9 uri ob konferenci duhovnikov

                       ob 18 uri za + Jožica Hočevar, ob 18 uri

čet.   Pavlin…..za + Boštjan in Kaja Bučar, ob 18 uri

                 za ++ priporočene v molitev, ob 19 uri, Gum.

pet. Tatjana…..za + Ani Škrjanc, ob 18 uri

sob.  Hilarij…..za + Takač Alojzij, ob 18 uri

ned.  ned. med let. ob 8 uri za žive in mrtve farane

                               ob 10 uri za + Leon Henigman