Oznanila župnije Škofljica, 22.9.2024

 

ANTON MARTIN  SLOMŠEK

Letošnjo Slomškovo nedeljo obhajamo v znamenju dveh pomebnih  obletnic: poteka 200 let od mašniškega posvečenja in nove maše in 25 leto beatifikacije  blaženega Antona Martina Slomška. Letos obhajamo Slomškovo nedeljo na 22.9.

Slomšek se je na svojo duhovniško pot  temeljito pripravljal. Želel je hitro dokončati svoje študije in čimprej stopiti v pastoralo. Nekatere stvar, ki so mu bile pomembne je zapisoval v droben zveščič z naslovom Meni drago in sveto. Ob mašniškem posvečenju si je zapisal: »Posvečena so tvoja usta, govori svete reči! Posvečene so tvoje roke, opravljaj svete reči! Posvečene so tvoje oči, oziraj se na nebeške reči.«

 Letos obhajamo leto molitve je prav, da tudi na Slomška pogledamo kako je kot mož, duhovnik in škof  živel  z molitvijo in po molitvi.

Molitev je tema h kateri se je Slomšek neprestano vračal. O njej govori zelo stvarno, praktično in z velikim zaupanjem v molitev. Kadar molimo z Bogom govorimo, ki nam daje toliko milosti. Velika čast je govoriti s kraljem ali cesarjem in kdo bi s tolikim gospodom ne govoril rad! Največja čast pa je z Bogom govoriti; največje veselje nam torej bodi moliti. Ptičice pojo, levi rjovejo, vse stvari dajejo hvalo Bogu, mi bi pa ne molili? Kakor je sapa truplu – tako potrebna je duši molitev, da v milosti božji ne omaga in ne umrje /Postni pastirski list 1848, 26/.

Prej kot učitelj molitve je bil Slomšek molivec. Tisti, ki so živeli z njim so videli, da je bil njegov dan prepleten z molitvijo.

Zjutraj je daroval mašo, tudi pred sv. mašo je molil sam , po maši pa je molil brevir. Ob osmi uri je bil samo pri maši, opoldne je molil z bogoslovci pred sv. Rešnjim Telesom, popoldne z kanoniki v koru, molil je tudi vsak dan litanije, imel pa je tudi poseben red za nedeljo. Vsak večer je molil tudi rožni venec. Redna molitev je nebeška pošta in zlati ključ svetih nebes. Pravi tudi: Moli kratko pa dobro, obudi tudi dober namen, ob nedeljah in praznikih pa je potrebno več moliti. Doma je cerkovnik gospodinja ali gospodar, oba imata nalogo, da pripravita in poskrbita za osebno in skupno molitev v hiši. Tako vsaka hiša postane hiša božja. Družinski oče oz. gospodar pa je skrben dušni pastir družine.

Kakšen odnos je imel Slomšek do sv. Rešnjega telesa? Veliko mu je dala mati, ki ga je kot otroka poučevala o sv. maši, evharistiji ali sv. Rešnjem telesau. Starši sami so v tem času otroke pripravljali na prvo sv. obhajilo. Pri tem pa je sodeloval tudi njegov kaplan Prašnikar, ki je mladega Slomška sprejel v nedeljsko šolo. Mašo je spoznaval tudi kot ministrant in tega se je Slomšek večkrat spominjal v poznejših letih. Tudi mladim je želel pomagati in zanje napisal »Sveto opravilo za šolarje. Tudi duhovnikom je zapovedal naj vsako leto dve nedelji govorijo o skrivnosti sv. maše, da bi le mašo bolje razumeli – en duhovnik pri oltarju daruje tiho mašo, drugi pa ljudem razlaga kaj se dogaja na oltarju.

Slomšek je dobro poznal svoj čas. Zavedal se je od kod prihaja nevarnost za vero slovenskega vernika. Takrat je v Evropi vladala splošna mlačnost, brezbrižnost, verske in moralna naveličanost, na drugi strani pa pretirana strogost janzenizma in uradniški duh totega jožefinizma. To je bila prava slana za versko in zakramnetalno življenje. Zato je Slomšek vodil vernike  k sveti evharistiji in vabil k pogostnemu svetemu obhajilu. Zato so bile njegove pridige nekaj edinstvenega in za tisti čas nekaj posebnega, saj so verniki prejemali sv. obhajilo le enkrat na leto ali naj več dvakrat.

Naj nam blaženi škof Slomšek pomaga, da bomo  na novo ovrednotili sveto evharistijo, poživili obhajanje nedeljske sv. maše, in poglobili češčenje sv. Rešnjega Telesa.

Važen  je konec tedna

 

Lansko poletje sem se pridružil skupini razširjene družine in prijateljev na plaži. Bilo nas je približno od petindvajset do trideset, eden gor ali dol. Ko je prišlo nedeljsko jutro, so nekateri dolgo spali, drugi so telovadili, dva sta šla teči eden pa je bral časopis in gledal nedeljske dopoldanske oddaje. Večina ljudi iz skupine  je šla na obvezen  vsakoletni ritual s palačinkami v Hišo palačink strica Andyja.

Vas zanima, česa ta skupina povečini versko izobraženih od zibelke dalje katoliških pretežno irskih in italjanskih Američanov ni naredila? Šla k maši.

Verjetno se sprašujete, kaj sem storil glede tega odkritja oddaljenih vernikovv osrčju lastne družine? Oddahil sem si. Hvala bogu, da niso šli v cerkev, vsaj v tamkajšno župnijsko cerkev. Vem, o čem govorim. Jaz sem šel.

Ta cerkev je nekdaj mogoče bila v poletnih nedeljskih v jutrih nabito polna. Zdaj ni več. Bilo je ogromno praznih sedežev. In župljani so bili stari, stari, stari.

Pri vratih mi je čemeren mežnar nekaj zagodrnjal v pozdrav. Vsi drugi so se izogibali očesnemu stiku in me ignorirali. Bolj kot v večini drugih cerkva, vsaj po mojih izkušnjah sodeč, so ti župljani  oddajali gromozansko kulturo »mi proti njim« /kar je na nek način ironično, glede na to, da se nahajajo na počitniškem kraju./ Na stotine majhnih podrobnosti npr. (molitvice, ki so jih župljani molili  pred mašo in jih ostali nismo poznali, ali nenavaden način podajanje pušice za darove) me je ožigosalo za obiskovalca, ki jim ne pripada.

Vstopne pesmi ni bilo, ker organistka ni prišla pravočasno . Orgle so stale v prednjem delu cerkve, zato smo lahko videli, da je ni tam in lahko smo tudi videli, kdaj nas je ta sreča zapustila in se je organistka le prikazala (med homilijo). Ko je prišla glasba, je bila to stara šola, ki jo vsi poznajo (in nihče ne mara). Nihče ni pel, niti se ni pretvarjal, da skuša peti, z izjemo organistke, ki je služila tudi za nekakšno vagnerjansko pevko /prav gotovo ni potrebovala tistega  mikrofona/ In videti je bila zadovoljna z »nihče drug ne poje razen mene«; čisto zares zadovoljna.

Bralec me je s svojim načinom branja prepričal, da beril ni še nikoli prej videl.

 

 

NCNG  + Sebastjan Kavčič

V veri namreč hodimo, ne v gledanju.« Če gledamo na smrt s človeškimi očmi, nam ni rešitve. Če pa gledamo v veri, se smrti ne bojimo. Darovali so za sv. maše in za potrebe cerkve: družina Strgar, družina Bratina, družina Višnjjić – Škrabec in mnogi drugi ob sv. daritvi. Hvala vsem darovelcem.

+ Vid Zgonec – Alojzij Goršč z družino  – hvala.

+ Ivanka, Janja Gabrijel – so darovali- Darja in Franc Bedenčič, Malnarjevi, Peter in Magda z družinama, sordniki družine Šlajpah iz Jurčičeve ulice, Alojzij Goršič z družino, Podlogar Slavko, Metod podržaj z družino, Žnidaršič Višnja, Andreja in Tonca in Sivčevi. Hvala.

+ Dragica Sedej – Ani in Franc Menard, Kovačič Viktor in Jožica.

Šesta resnica naše vere nas uči: Da je človeška duša neumrljiva. Spremenjeni bomo, minljivo si bo nadelo neminljivost, použita bo smrt v zmagi. Hvala vsem dobrotnikom in molivcem.

 

Čiščenje učilnic v letu 2024/25 Mladi so v teh letih že toliko sposobni in tudi odgovrni, da to delo, ki jih čaka tudi odgovorno opravijo. Potrebno je učilnice pomesti, WC in hodnike. To delo opravita po dva, v petek popoldne ali pa v soboto. Pari so: Brodnik – Delač, Kavčič – Mustar, Natlačen – Pečar, Pergar – Veber, Škrabec – Zalar, Žefran – Ilijaš, Ciperle – Dimitrović, Jakše – Strgar, Tomažič – Zupančič Sever. Lahko se tudi sami med seboj dogovorite za čiščenje.

 

Godovi in mašni nameni 23.9. – 29.9. 2024

pon. Pij………..za + Karel Ivanka Skubic, obl. ob 19 uri

tor.   Anton…..za ++ priporočene v molitev, ob 7.3o zj.

sre. Nikolaj…za + Alojzij Kraškovic, ob 19 uri

čet.   Kozma…za + Srečko Zupančič, obl. ob 19 uri

pet.  Vinko…..za + duhovne poklice – na romanju

sob.  Lovrenc  v dober namen – na romanju

ned.  26. ned….ob 8 uri za žive in mrtve farane – na romanju

                           ob 10 uri za + Božidar Škrjanc